Vrline vere v vsakdanjem življenju

Peter je v življenju naredil veliko napak. Pokazali so mu, da je treba po spravi z Bogom Očetom po Božji milosti storiti konkretne korake, medtem ko živimo »tujci in tujci« v nepredvidljivem svetu. Odkriti apostol nam je v pisni obliki zapustil sedem bistvenih »kreposti vere«. Te nas kličejo k praktičnemu krščanskemu življenjskemu slogu – nalogi največjega pomena, ki traja dolgoročno. Za Petra je vera najpomembnejše načelo in jo opisuje takole: »V njej torej vso skrbnost, kaži krepost v svoji veri, spoznanje v kreposti, zmernost v spoznanju in potrpežljivost v zmernosti in pobožnost v potrpežljivosti in pobožnost v pobožnosti bratstvo in v bratski ljubezni" (2. Peter 1,5-7.).

Prepričanje

Beseda »vera« izhaja iz grškega »pistis« in se v bistvu nanaša na popolno zaupanje v Božje obljube. To zaupanje jasno ponazarja primer patriarha Abrahama: »Ni podvomil v Božjo obljubo zaradi nevere, ampak se je utrdil v veri in dal Bogu slavo ter z vso gotovostjo vedel, da lahko stori, kar Bog obljublja« (Rimljanom). 4,20-21.).

Če ne verjamemo v odrešenjsko delo, ki ga je Bog opravil v Kristusu, nimamo temelja za krščansko življenje: »Pavel in Sila sta rekla: Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!« (Apostolska dela 16,31). Starozavezni patriarh Abraham, ki se v Novi zavezi imenuje »oče vernikov«, je zapustil današnji Irak in se odpravil v Kanaan, obljubljeno deželo. To je storil, čeprav ni poznal svojega namena: »Z vero je Abraham postal poslušen, ko je bil poklican, da gre v kraj, ki ga je podedoval; in šel je ven, ne vedoč, kam gre« (Heb 11,8). Zanašal se je izključno na božje obljube, ki jim je z vsem srcem zaupal in na njih temeljil svoja dejanja.

Danes smo v podobni situaciji kot Abraham: naš svet je negotov in krhek. Ne vemo, ali bo prihodnost prinesla izboljšave ali se bodo razmere poslabšale. Še posebej v teh časih je pomembno zaupanje – prepričanje, da bo Bog varno vodil nas in naše družine. Vera je dokaz in od Boga dano zagotovilo, ki je na voljo našim umom in srcu, da je Bogu mar za nas in da vse skupaj deluje v naše dobro: »Vemo pa, da vse pripomore k dobremu tistim, ki ljubijo Boga, tistim, ki so poklican po svojem namenu« (Rimljanom 8,28).

Vera v Jezusa Kristusa ločuje kristjane od vseh drugih ljudi. Pistis, zaupanje v Odrešenika in Odrešenika, po katerem je človek posvojen v Božjo družino, je osnova vseh drugih krščanskih lastnosti.

Krepost

Prvo dopolnilo k veri je krepost. Grški izraz »arete« je v Novem ženevskem prevodu (NGÜ) razložen kot »trdnost značaja« in ga je mogoče razumeti tudi kot zgledno vedenje. Zato vera spodbuja in krepi moč značaja. Besedo Arete so Grki uporabljali za svoje bogove. Pomeni odličnost, vrhunskost in pogum, nekaj, kar presega običajno in vsakdanje. Sokrat je pokazal vrlino, ko je spil skodelico hemlocka, da je ostal zvest svojim načelom. Prav tako je Jezus pokazal trdnost značaja, ko se je odločno odpravil na svojo zadnjo pot v Jeruzalem, čeprav ga je tam doletela kruta usoda: »Zgodilo se je, ko je prišel čas, da se vzame v nebesa, obrnil je obraz, odločen iti v Jeruzalem« (Lk 9,51).

Vzorno vedenje ne pomeni samo govoriti, ampak tudi delovati. Pavel je pokazal velik pogum in krepost, ko je oznanil svojo trdno namero obiskati Jeruzalem, čeprav mu je Sveti Duh jasno pokazal, da je nevarnost neizbežna: »Zakaj jočeš in mi trgaš srce? Kajti pripravljen sem biti ne samo zvezan, ampak tudi umreti v Jeruzalemu za ime Gospoda Jezusa« (Apd 21,13). Ta vrsta pobožnosti, zakoreninjena v Areteju, je okrepila in spodbudila zgodnjo cerkev. Krepost vključuje dobra dela in dejanja služenja, ki jih najdemo v celotni zgodnji cerkvi. Jakob je poudaril, da je »vera brez del neuporabna« (Jakob 2,20).

priznanje

Moč značaja v kombinaciji z vero prispeva k znanju. Sveti Duh je navdihnil Petra, da je uporabil grško besedo »gnoza« namesto izraza »Sofija« za modrost, ki se pogosto uporablja v Novi zavezi. Znanje v smislu Gnoze ni rezultat intelektualnega napora, temveč prej duhovni vpogled, ki ga daje Sveti Duh. Ta se osredotoča na osebo Jezusa Kristusa in Božjo besedo: »Po veri vemo, da je bil svet ustvarjen po Božji besedi, da je vse, kar se vidi, nastalo iz nič« (Heb. 11,3).

Poznavanje Svetega pisma, ki temelji na izkušnjah, ustreza izrazu »know-how«, s katerim razvijamo praktične veščine v vsakdanjem življenju krščanske vere. Pavel je spoznal, da veliko sedenje sestavljajo saduceji in farizeji, in to znanje je uporabil, da je skupine spravil med seboj in zaščitil sebe (Apostolska dela 23,1-9.).

Kako pogosto si zaželimo, da bi imeli to sposobnost, še posebej, ko se soočimo z bančnim uslužbencem, uradnikom, šefom ali nepravičnim obtoževalcem. Povedati pravo stvar v primerni meri je umetnost, pri kateri lahko prosimo za pomoč našega nebeškega Očeta: »Če pa komu od vas manjka modrosti, naj prosi Boga, ki daje vsakomur zastonj in brez graje; tako mu bo dano« (Jakob 1,5).

Zmernost

Samo vera, krepost in znanje niso dovolj za krščansko življenje. Bog kliče vsakega kristjana k discipliniranemu življenju, k zmernosti. Grška beseda »Egkrateia« pomeni samoobvladanje ali samoobvladanje. Ta nadzor nad močjo volje, ki ga vodi Sveti Duh, zagotavlja, da razum vedno prevlada nad strastjo ali čustvi. Pavel se je tako vzdržal, kot je razvidno iz njegovih besed: »Jaz pa ne bežim kakor v negotovosti; Ne tepem se s pestjo kot tisti, ki udarja po zraku, ampak kaznujem svoje telo in ga podrejam, da ne bi drugim pridigal in sam postal graje vreden« (1. Corinthians 9,26-27.).

V tisti grozljivi noči v vrtu Getsemani je Jezus pokazal samoobvladanje in samoobvladovanje, ko ga je njegova človeška narava spodbudila, naj pobegne pred grozo križanja. Ta popolna božanska samodisciplina je dosegljiva le, če izvira iz Boga samega.

potrpežljivost

Vera, obdana s krepostjo, znanjem in samokontrolo, spodbuja razvoj potrpežljivosti in vztrajnosti. Celoten pomen grške besede "Hupomone", ki je v nemščini preveden kot potrpežljivost ali vztrajnost, se zdi preveč pasiven. Čeprav izraz Hupomone označuje potrpežljivost, gre za ciljno potrpežljivost, usmerjeno k zaželenemu in realnemu cilju. Ne gre samo za pasivno čakanje, ampak za vztrajanje s pričakovanjem in vztrajno odločnostjo. Grki so ta izraz uporabljali za rastlino, ki uspeva tudi v težkih in neugodnih razmerah. V Pismu Hebrejcem je "Hupomone" (vztrajnost) povezan s stanovitnostjo, ki vztraja in uspeva v pričakovanju zmage tudi v težkih razmerah: "Tecimo s potrpežljivostjo v bitki, ki nam je določena, in se ozirajmo na Jezusa, ... ... Začetnik in dovrševalec vere, ki je, čeprav bi lahko imel veselje, prestal križ, zaničeval sramoto, in sedel na desnico Božjega prestola« (Hebrejcem 1).2,1-2.).

To pomeni na primer potrpežljivo čakati na ozdravitev, ko smo bolni, ali čakati na pozitiven izid prošnje Bogu. Psalmi so polni klicev k vztrajnosti: »Čakam na Gospoda, moja duša čaka in upam na njegovo besedo« (Ps 130,5).

Te prošnje spremlja trdno zaupanje v Božjo ljubečo moč, da se bo oborožil z vsemi izzivi, ki nam jih postavlja življenje. Z neomajnostjo prideta živahnost in optimizem, nočete popustiti. Ta odločnost je celo močnejša od našega strahu pred smrtjo.

pobožnost

Naslednja krepost, ki se razvije iz temelja vere, je »Eusebeia« ali pobožnost. Ta izraz se nanaša na človeško obveznost čaščenja Boga: »Vse, kar služi življenju in pobožnosti, nam je dalo svojo božansko moč s spoznanjem njega, ki nas je poklical s svojo slavo in močjo« (2. Peter 1,3).

Naše življenje bi moralo jasno izražati izjemne lastnosti življenja, dane od zgoraj. Naši soljudje bi morali znati prepoznati, da smo otroci našega nebeškega Očeta. Pavel nas spominja: »Kajti telesna vadba je malo koristna; pobožnost pa je koristna za vse in ima obljubo tega in prihodnjega življenja« (1. Timotej 4,8 NGÜ).

Naše vedenje naj bo podobno božji poti, ne z lastno močjo, ampak po Jezusu, ki živi v nas: »Nikomur ne vračajte hudega za hudo. Bodite namerni, da boste vsem delali dobro. Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, imejte mir z vsemi ljudmi. Ne maščujte se, dragi moji, ampak popustite božji jezi; kajti pisano je, Maščevanje je moje; Jaz bom povrnil, pravi Gospod« (Rimljanom 12,17-19.).

Bratska ljubezen

Prvih pet omenjenih vrlin se nanaša na vernikovo notranje življenje in njegov odnos z Bogom. Zadnja dva se osredotočata na njegove odnose z drugimi ljudmi. Bratska ljubezen izhaja iz grškega izraza "Philadelphia" in pomeni predano, praktično skrb za druge. Vključuje sposobnost ljubiti vse ljudi kot brate in sestre Jezusa Kristusa. Na žalost svojo naklonjenost pogosto zlorabljamo tako, da jo dajemo predvsem nam podobnim. Zato je Peter v svojem prvem pismu skušal svojim bralcem predlagati ta odnos: »O bratski ljubezni pa vam ni treba pisati. Kajti sami ste bili od Boga poučeni ljubiti drug drugega« (1 Tes 4,9).
Bratoljubje nas v svetu označuje kot Kristusove učence: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj« (Jn 13,35). Vera temelji na Božji ljubezni, po kateri lahko ljubimo svoje brate in sestre, kakor nas ljubi Jezus.

Božanska ljubezen

Ljubezen do bratov in sester vodi v »ljubezen« do vseh ljudi. Ta ljubezen je manj stvar čustev in bolj volje. Božanska ljubezen, grško imenovana »Agape«, predstavlja nadnaravno ljubezen in velja za krono vseh vrlin: »Moja molitev je, da Kristus živi v vas po veri. Morali bi biti trdno zakoreninjeni v njegovi ljubezni; morate graditi na njih. Kajti le tako lahko vi in ​​vsi drugi kristjani doživite poln obseg njegove ljubezni. Da, molim, da vedno globlje razumete to ljubezen, ki je nikoli ne moremo popolnoma dojeti z našimi umi. Tedaj boste vedno bolj napolnjeni z vsem bogastvom življenja, ki je v Bogu« (Efežanom 3,17-19.).

Agape ljubezen uteleša duha pristne dobrohotnosti do vseh ljudi: »Šibek sem postal šibkim, da bi šibke pridobil. Vsem sem postal vse, da bi nekatere na vsak način rešil« (1. Corinthians 9,22).

Svojo ljubezen lahko izkažemo tako, da damo svoj čas, spretnosti, zaklade in življenja tistim okoli nas. Zanimivo je, da se ta hvalnica začne z vero in doseže vrhunec v ljubezni. Če gradite na temelju svoje vere v Jezusa Kristusa, lahko vi, dragi bralec, pokažete resnično krščansko vedenje, v katerem deluje teh sedem vrlin ljubezni.

Neil Earle

Več člankov o vrlini:

Sveti Duh živi v vas!

Najprej!