Upanje umre nazadnje

Pregovor pravi: »Upanje umre zadnje!« Če bi ta pregovor držal, bi bila smrt konec upanja. V pridigi na binkošti je Peter izjavil, da smrt ne more več zadržati Jezusa: »Bog ga je obudil in rešil iz muk smrti, kajti smrt ga ni mogla zadržati« (Apd. 2,24).

Pavel je pozneje pojasnil, da kristjani, kot je prikazano v simboliki krsta, niso sodelovali le pri Jezusovem križanju, temveč tudi pri njegovem vstajenju. »Tako smo z njim pokopani s krstom v smrt, da bi, kakor je bil Kristus vstal od mrtvih v Očetovi slavi, tudi mi hodili v novem življenju. Kajti če smo zrasli z njim, mu postali podobni v njegovi smrti, mu bomo podobni tudi v vstajenju« (Rimljanom 6,4-5.).

Zato smrt nima večne moči nad nami. V Jezusu imamo zmago in upamo, da se bomo dvignili v večno življenje. To novo življenje se je začelo, ko smo sprejeli življenje vstalega Kristusa v sebi z verovanjem vanj. Ali živimo ali umremo, Jezus ostaja v nas in to je naše upanje.

Fizična smrt je težka, zlasti za sorodnike in prijatelje, ki so ostali. Vendar je nemogoče, da bi smrt obdržala mrtve, ker so v novem življenju v Jezusu Kristusu, ki ima edino večno življenje. »To pa je večno življenje, da poznajo tebe, ki si edini pravi Bog in ki si ga poslal, Jezus Kristus« (Jn 1.7,3). Za vas smrt ni več konec vaših upov in sanj, ampak prehod v večno življenje v naročju nebeškega Očeta, ki je vse to omogočil po svojem Sinu Jezusu Kristusu!

James Henderson