Druženje z Bogom

Dva kristjana sta se pogovarjala o svojih cerkvah. Med pogovorom so primerjali največje dosežke, ki so jih dosegli v svojih skupnostih v preteklem letu. Eden od moških je rekel: »Velikost našega parkirišča smo podvojili«. Drugi je odgovoril: "V župnijski dvorani smo namestili novo razsvetljavo." Mi kristjani smo tako enostavno vključeni v to, da delamo stvari, za katere menimo, da so Božje delo, in pustimo malo časa za Boga.

Naše prednostne naloge

Lahko se odvrnemo od našega poslanstva in se nam zdijo fizični vidiki naše cerkvene službe (čeprav nujni) tako pomembni, da nam ostane malo, če sploh, časa za občestvo z Bogom. Ko smo zaposleni z napetimi dejavnostmi za Boga, zlahka pozabimo, kaj je Jezus rekel: »Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ki dajete desetino mete, kopra in kumine in puščate ob strani najpomembnejšo stvar v postavi, namreč pravico, usmiljenje. in vera! Toda to je treba storiti in tega ne zapustiti« (Matej 23,23).
Pisarji in farizeji so živeli pod posebnimi in strogimi standardi stare zaveze. Včasih to beremo in posmehujemo subtilni natančnosti teh ljudi, toda Jezus se ni posmehoval. Povedal jim je, da bi morali storiti, kar je od njih zahtevala zaveza.

Jezusova točka je bila, da fizične podrobnosti niso bile dovolj, niti za tiste, ki so živeli v okviru Stare zaveze - jih je ukoril, ker niso upoštevali globljih duhovnih vprašanj. Kot kristjani bi morali biti v službi Očeta zaposleni. Morali bi biti radodarni s svojim darovanjem. Toda v vseh naših dejavnostih - tudi v naših dejavnostih, ki so neposredno povezane z posnemanjem Jezusa Kristusa - ne smemo zanemariti bistvenih razlogov, zakaj nas je Bog poklical.

Bog nas je poklical, da bi ga spoznali. »To pa je večno življenje, da te poznajo, ki si edini pravi Bog in ki si ga poslal, Jezus Kristus« (Jn 1.7,3). Možno je, da smo tako zaposleni z Božjim delom, da zanemarimo prihod k njemu. Luka nam pove o dogodku, ko je Jezus obiskal Marto in Marijino hišo, da je »Marta bila zaposlena, da bi mu stregla« (Luka 10,40). Z Martinim dejanjem ni bilo nič narobe, a Marija se je odločila narediti najpomembnejše – preživeti čas z Jezusom, ga spoznati in mu prisluhniti.

Druženje z Bogom

Skupnost je najpomembnejša stvar, ki jo Bog želi od nas. Želi, da ga spoznamo več in preživimo čas z njim. Jezus nam je dal zgled, ko je upočasnil hitrost svojega življenja s svojim očetom. Vedel je pomen mirnih trenutkov in pogosto je šel sam na goro, da bi molil. Bolj zrelo postajamo v našem odnosu z Bogom, bolj pomemben je ta tihi čas z Bogom. Veselimo se, da bomo sami z njim. Zavedamo se potrebe, da ga poslušamo, da bi našli udobje in vodstvo za naše življenje. Pred kratkim sem spoznal osebo, ki mi je razložila, da je v molitvi in ​​telesni dejavnosti združila aktivno občestvo z Bogom - in da je tovrstna molitvena razčlenitev spremenila njeno molitveno življenje. Bila je nekaj časa z Bogom, ko je hodila - bodisi v svoji neposredni soseščini bodisi v lepoti naravnega okolja zunaj, ko je molila med hojo.

Ko naredite občestvo z Bogom prednost, se zdi, da je nujnost vašega življenja samoorganizirana. Ko se osredotočate na Boga, vam pomaga razumeti prioriteto vsega drugega. Lahko so tako zaposleni z dejavnostmi, da zanemarjajo preživeti čas z Bogom in preživljati čas z drugimi v občestvu z Bogom. Če ste popolnoma pod stresom, če na obeh koncih zažgete pregovorno svečo in ne veste, kako narediti vse, kar morate početi v življenju, potem bi morda morali preveriti svojo duhovno prehrano.

Naša duhovna prehrana

Morda smo izgoreli in duhovno prazni, ker ne jemo prave vrste kruha. Vrsta kruha, o katerem govorim, je nujno potrebna za naše duhovno zdravje in preživetje. Ta kruh je nadnaravni kruh – pravzaprav je pravi čudežni kruh! To je isti kruh, ki ga je Jezus ponudil Judom v prvem stoletju. Jezus je pravkar čudežno priskrbel hrano za 5.000 ljudi (Janez 6,1-15). Ravnokar je hodil po vodi in še vedno je množica zahtevala znak, da bi verjeli vanj. Jezusu so pojasnili: »Naši očetje so jedli mano v puščavi, kot je pisano (Psalm 7)8,24): Dal jim je kruh iz nebes, da bi jedli »(Jn 6,31).
Jezus je odgovoril: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruh iz nebes, ampak moj Oče vam daje pravi kruh iz nebes. Kajti to je božji kruh, ki prihaja iz nebes in daje življenje svetu« (Janez 6,32-33). Potem ko so Jezusa prosili, naj jim da ta kruh, je pojasnil: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen; in kdor veruje vame, ne bo nikoli žejen" (Johannes 6,35).

Kdo postavlja duhovni kruh na mizo? Kdo je vir vse vaše energije in vitalnosti? Kdo daje smisel in smisel vašem življenju? Ali si vzamete čas, da spoznate kruh življenja?

Joseph Tkach