Audio
Krščansko vedenje
Krščansko vedenje temelji na zaupanju in ljubeči zvestobi našemu Odrešeniku, ki nas je ljubil in se predal za nas. Zaupanje v Jezusa Kristusa se izraža v veri v evangelij in v dela ljubezni. Po Svetem Duhu Kristus spreminja srca svojih vernikov in jih daje obroditi sadove: ljubezen, veselje, mir, zvestobo, potrpežljivost, prijaznost, krotkost, samoobvladovanje, pravičnost in resnico. (1. Johannes 3,23-24; 4,20-21; 2. Corinthians 5,15; Galačani 5,6.22-23; Efežanom 5,9)
Vedenjski standardi v krščanstvu
Kristjani niso pod Mojzesovo postavo in nas ne more rešiti noben zakon, vključno z novozaveznimi zapovedmi. Toda krščanstvo ima še vedno standarde obnašanja. Vključuje spremembe v načinu življenja. Predstavlja zahteve našemu življenju. Živeti moramo za Kristusa, ne zase (2. Corinthians 5,15). Bog je naš Bog, naša prednostna naloga v vsem in ima nekaj za povedati o našem načinu življenja.
Ena od zadnjih stvari, ki jih je Jezus rekel svojim učencem, je bila, naj učijo ljudi, naj "izpolnjujejo vse, kar sem vam zapovedal" (Matej 28,20). Jezus je dal zapovedi in kot njegovi učenci moramo tudi mi oznanjati zapovedi in poslušnost. Te zapovedi oznanjamo in jih poslušamo ne kot sredstvo odrešenja, ne kot normo obsodbe, ampak kot navodila Božjega Sina. Ljudje naj bi ubogali njegove besede, ne zaradi strahu pred kaznijo, ampak preprosto zato, ker tako pravi njihov Odrešenik.
Popolna poslušnost ni cilj krščanskega življenja; cilj krščanskega življenja je pripadati Bogu. Ko Kristus živi v nas, pripadamo Bogu in Kristus živi v nas, ko mu zaupamo. Kristus nas v nas pripelje do poslušnosti po Svetem Duhu.
Bog nas spremeni v Kristusovo podobo. Z Božjo močjo in milostjo postajamo vse bolj podobni Kristusu. Njegove zapovedi se ne nanašajo le na zunanje vedenje, temveč tudi na misli in motivacijo našega srca. Te misli in motivi našega srca zahtevajo preobrazbeno moč Svetega Duha; ne moremo ga spremeniti preprosto z lastno voljo. Torej je del prepričanja zaupanje v Boga, da doseže svoje preobrazbeno delo v nas.
Največja zapoved – Božja ljubezen – je torej največja motivacija za poslušnost. Ubogamo ga, ker ga imamo radi in ga imamo radi, ker nas je po milosti pripeljal v svojo hišo. Bog je tisti, ki deluje v nas, da bi tako želeli kot delati po svoji dobri volji (Filipljanom 2,13).
Kaj storimo, če ne dosežemo cilja? Seveda se pokesamo in prosimo za odpuščanje, s popolnim zaupanjem, da nam je na voljo. Tega ne želimo sprejeti rahlo, vendar jo moramo vedno uporabljati.
Kaj naredimo, ko drugi ne uspe? Ali obsojate in vztrajate, da delajo dobra dela, da bi dokazali svojo pravičnost? Zdi se, da je to človeška težnja, vendar Kristus pravi, da ne bi smeli početi7,3).
Zapovedi Nove zaveze
Kako izgleda krščansko življenje? V Novi zavezi je več sto zapovedi. Nimamo pomanjkanja smernic o tem, kako življenje, ki temelji na veri, deluje v resničnem svetu. Obstajajo zapovedi o tem, kako naj bogati obravnavajo revne, zapovedi o tem, kako naj bodo možje obravnavali svoje žene, zapovedi o tem, kako naj skupaj delamo kot cerkev.
1. Solunjani 5,21-22 vsebuje preprost seznam:
- Skrbite med seboj ...
- Odstrani grdo,
- tolažite slabotne, nosite šibke, bodite potrpežljivi do vseh.
- Poglej, da nihče drugemu z zlom ne povrne zla ...
- zasleduješ dobro za vedno ...
- Bodite veseli ves čas;
- neprekinjeno molite;
- biti hvaležen v vseh stvareh ...
- Um ne duši;
- preroški govor ne prezira.
- Toda vse preverite.
- Ohranite dobro.
- Izogibajte se zlu v vseh oblikah.
Pavel je vedel, da imajo kristjani v Solunu Svetega Duha, ki bi jih lahko vodil in jih učil. Vedel je tudi, da potrebujejo nekaj osnovnih opominov in spominov na krščansko življenje. Sveti Duh se je odločil učiti in voditi skozi samega Pavla. Pavel ni grozil, da jih bo vrgel iz cerkve, če ne bodo izpolnjevali zahtev - preprosto jim je dal zapovedi, ki so jih vodile, da hodijo po poteh zvestobe.
Opozorilo na neposlušnost
Paul je imel visoka merila. Čeprav je odpuščanje greha na voljo, obstajajo kazni za greh v tem življenju – in te včasih vključujejo družbene kazni. »Ne imej nič opraviti z nikomer, ki se imenuje brat in je nečistnik, ali skopuh, ali malikovalec, ali bogokletnik, ali pijanec ali ropar; tudi z njim ne bi smel jesti" (1. Corinthians 5,11).
Pavel ni želel, da bi cerkev postala varno zatočišče za očitne, nepokorne grešnike. Cerkev je nekakšna bolnišnica za okrevanje, ne pa "varno območje" za družbene parazite. Pavel je kristjanom v Korintu naročil, naj kaznujejo človeka, ki je zagrešil incest (1. Corinthians 5,5-8) in jo je tudi spodbujal, naj mu po kesanju odpusti (2. Corinthians 2,5-8.).
Nova zaveza ima veliko povedati o grehu in nam daje veliko zapovedi. Poglejmo le na hitro Galačanom. V tem manifestu krščanske osvoboditve od postave nam Pavel daje tudi nekaj drznih zapovedi. Kristjani niso pod zakonom, vendar tudi brez zakona. Opozarja: »Ne obrezuj se, sicer boš izpadel iz milosti!« To je precej resna zapoved (Galačanom 5,2-4). Ne zasužnjite zastarelemu zakonu!
Pavel posvari Galačane pred ljudmi, ki bi jim poskušali »preprečiti poslušnost resnici« (7. verz). Pavel je obrnil tok proti judaistom. Trdili so, da ubogajo Boga, Pavel pa je rekel, da ne. Ne ubogamo Boga, ko poskušamo zapovedati nekaj, kar je zdaj zastarelo.
Pavel v 9. vrstici ubere drugačen obrat: »Malo kvasa zakvasi vse testo.« V tem primeru je grešni kvas odnos do vere, ki temelji na zakonu. Ta napaka se lahko razširi, če se resnica milosti ne pridiga. Vedno se najdejo ljudje, ki so pripravljeni upoštevati zakon kot merilo za to, kako verni so. Tudi omejevalni predpisi so naklonjeni dobronamernim ljudem (Kološanom 2,23).
Kristjani smo poklicani k svobodi – »Toda glejte, da v svobodi ne daste prostora mesu; z ljubeznijo pa služite drug drugemu« (Galačanom 5,13). S svobodo pridejo obveznosti, sicer bi »svoboda« enega posegala v svobodo drugega. Nihče ne sme biti svoboden, da s pridiganjem vodi druge v suženjstvo ali da si pridobi privržence ali spremeni Božje ljudstvo v blago. Tako razdiralno in nekrščansko vedenje ni dovoljeno.
Naša odgovornost
»Vsa postava je izpolnjena v eni besedi,« pravi Pavel v 14. vrstici: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!« To povzema našo odgovornost drug do drugega. Nasprotni pristop, boj za lastno korist, je res samouničevalen (v. 15)
»Živi v duhu in ne boš izpolnjeval poželenja mesa« (v. 16). Duh nas bo vodil do ljubezni, ne do sebičnosti. Sebične misli prihajajo iz mesa, toda Božji Duh ustvarja boljše misli. »Kajti meso se upira duhu in duh mesu; so drug proti drugemu ...« (v. 17). Zaradi tega konflikta med duhom in mesom včasih grešimo, čeprav tega ne želimo.
Torej, kaj je rešitev, za grehe, ki nas tako zlahka okužijo? Vrniti zakon? Ne!
»Če pa te Duh obvladuje, nisi pod postavo« (verz 18). Naš pristop do življenja je drugačen. Ozrimo se na Duha in Duh bo v nas razvil željo in moč, da živimo po Kristusovih zapovedih. Konja smo postavili pred voz.
Najprej se ozremo na Jezusa in njegove zapovedi vidimo v kontekstu naše osebne zvestobe Njemu, ne kot pravila, »ki jih je treba upoštevati ali pa bomo kaznovani«.
Pavel v Galačanom 5 našteva vrsto grehov: »Nečistovanje, nečistost, razuzdanost; malikovanje in čarovništvo; sovraštvo, prepir, ljubosumje, jeza, prepiri, razdori, delitve in zavist; piti, jesti in podobno« (vv. 19-21). Nekatere od teh so vedenja, druge stališča, a vse so osredotočene same nase in izvirajo iz grešnega srca.
Pavel nas slovesno svari: »... tisti, ki to delajo, ne bodo podedovali Božjega kraljestva« (21. vrstica). To ni Božja pot; to ni tisto, kar želimo biti; ne želimo, da bi bila cerkev taka...
Za vse te grehe je na voljo odpuščanje (1. Corinthians 6,9-11). Ali to pomeni, da bi morala cerkev zatiskati oči pred grehom? Ne, cerkev ni odeja ali varno zatočišče za takšne grehe. Cerkev naj bi bila kraj, kjer se izrazita in podelita milost in odpuščanje, ne pa kraj, kjer se greh nenadzorovano širi.
»Sad Duha pa je ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, prijaznost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, čistost« (Galačanom) 5,22-23). To je posledica srca, predanega Bogu. »Toda tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso skupaj z njegovimi strastmi in poželenji« (v. 24). Z delovanjem Duha v nas rasteta volja in moč, da zavrnemo dela mesa. Sadove Božjega dela nosimo v sebi.
Pavlovo sporočilo je jasno: nismo pod postavo – vendar nismo brez zakona. Smo pod Kristusovo oblastjo, pod njegovim zakonom, pod vodstvom Svetega Duha. Naše življenje temelji na veri, motivirano z ljubeznijo, za katero so značilni veselje, mir in rast. »Če hodimo po Duhu, tudi hodimo po Duhu« (v. 25).
Joseph Tkach
