Rojen, da umre

Krščanska vera oznanja sporočilo, da je Božji Sin pravočasno postal meso na vnaprej določenem mestu in živel med nami ljudmi. Jezus je bil tako izjemne osebnosti, da so nekateri celo dvomili, da je človek. Vendar pa Sveto pismo večkrat poudarja, da je bil Bog v mesu – rojen iz žene – pravzaprav človek, to pomeni, da nam je bil, razen naše grešnosti, v vseh pogledih podoben (Jn. 1,14; Galačani 4,4; Filipljani 2,7; Hebrejcem 2,17). Pravzaprav je bil človek. Utelešenje Jezusa Kristusa običajno praznujemo na božič, čeprav se je dejansko začelo z Marijino nosečnostjo, po tradicionalnem koledarju 2. decembra5. marca, praznik Marijinega oznanjenja (prej imenovan tudi praznik učlovečenja ali božjega učlovečenja).

Kristus križan

Ne glede na to, kako pomembna sta za našo vero spočetje in rojstvo Jezusa, nista na prvem mestu v sporočilu vere, ki ga prenašamo v svet. Ko je Pavel pridigal v Korintu, je izročil veliko bolj provokativno sporočilo: sporočilo o Kristusu križanem (1. Corinthians 1,23).

Greco-rimski svet je vedel veliko zgodb o rojenih božanstvih, vendar nihče ni slišal za križanega. Bila je groteskna - nekaj podobnega podelitvi odrešenja ljudem, če so verjeli le v izvršenega kriminalca. Toda kako naj bi ga kriminalec rešil?

Toda to je bila ključna točka – Božji Sin je pretrpel zločinsko sramotno smrt na križu in šele nato ponovno pridobil slavo z vstajenjem. Peter je velikemu zboru izjavil: »Bog naših očetov je obudil Jezusa od mrtvih ... Bog ga je s svojo desnico povzdignil v kneza in odrešenika, da bi dal Izraelu kesanje in odpuščanje grehov« (Apd. 5,30-31). Jezus je bil vstal od mrtvih in povišan, da bi bili odkupljeni naši grehi.

Vendar Peter ni spregledal tudi neprijetnega dela zgodbe: »... ki ste ga obesili na drevo in ubili.« Izraz »les« je judovske verske voditelje nedvomno spomnil na besede iz 5. Mojzesove 21,23 spominja: "... obešenega človeka Bog preklinja."

Joj! Zakaj je moral Peter to izpostaviti? Družbenopolitičnega klifa ni skušal zaobiti, temveč je ta vidik zavestno vključil. Njegovo sporočilo ni bilo samo, da je Jezus umrl, ampak tudi na ta nečasten način. Ne samo, da je bil to del sporočila, je bilo njegovo osrednje sporočilo. Ko je Pavel pridigal v Korintu, je želel, da se osrednja skrb njegovega pridiganja ne razume le kot Kristusova smrt kot takšna, temveč tudi njegova smrt na križu (1. Corinthians 1,23).

V Galaciji je očitno uporabil posebno nazoren način izražanja: »... v njihovih očeh je bil Jezus Kristus naslikan križan« (Galačanom 3,1). Zakaj je Pavel potreboval toliko poudarka, da bi poudaril tako strašno smrt, ki so jo sveti spisi videli kot zanesljiv znak Božjega prekletstva?

Je bilo to potrebno?

Zakaj je Jezus sploh utrpel tako grozno smrt? Verjetno se je Paul dolgo in težko ukvarjal s tem vprašanjem. Videl je vstalega Kristusa in vedel je, da je Bog v tej osebi poslal Mesijo. Toda zakaj bi Bog pustil, da bi maziljenec umrl do smrti, za katero Sveto pismo pravi, da je prekletstvo? (Tako tudi muslimani ne verjamejo, da je bil Jezus križan. V njihovih očeh je bil prerok in Bog si v tej vlogi komaj kdaj dovoli, da bi se mu kaj takega zgodilo. Trdijo, da je bil križan nekdo drug namesto Jezusa bil.)

In res je Jezus v vrtu Getsemani molil, da bi zanj obstajala druga pot, a je ni bilo. Herod in Pilat sta samo storila, kar je Bog »ukazal, naj se zgodi« – da mora biti usmrčen na ta preklet način (Apd. 4,28; Zürichska Biblija).

Zakaj? Ker je Jezus umrl za nas – za naše grehe – in smo prekleti zaradi svoje grešnosti. Tudi naši majhni prestopki so v svoji obsojanju pred Bogom enaki križanju. Vse človeštvo je prekleto, ker je krivo za greh. Toda dobra novica, evangelij, obljublja: »Toda Kristus nas je odrešil prekletstva postave, ker je postal prekletstvo za nas« (Galačanom). 3,13). Jezus je bil križan za vsakega izmed nas. Prevzel je bolečino in sramoto, ki sva si ju res zaslužila.

Druge analogije

Vendar pa to ni edina primerjava, ki nam jo daje Sveto pismo, in Pavel obravnava ta poseben pogled le v enem od svojih pisem. Pogosteje preprosto reče, da je Jezus »umrl za nas«. Na prvi pogled je izbrani stavek videti kot preprosta izmenjava besed: zaslužili smo si smrt, Jezus se je prostovoljno javil, da umre za nas, in tako nam je to prihranjeno.

Vendar pa ni tako preprosto. Prvič, ljudje še vedno umiramo. In z drugega zornega kota umiramo s Kristusom (Rimljanom 6,3-5). V skladu s to analogijo je bila Jezusova smrt za nas namestniška (umrl je namesto nas) in participativna (to pomeni, da smo deležni njegove smrti tako, da smo umrli z njim); Kar je precej jasno, kaj je pomembno: odrešeni smo z Jezusovim križanjem, zato smo lahko rešeni le s Kristusovim križem.

Druga analogija, ki jo je izbral sam Jezus, uporablja odkupnino kot primerjavo: "... Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi služil in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge" (Marko 10,45). Kot da bi nas ujel sovražnik in bi nam Jezusova smrt zagotovila svobodo.

Pavel opravi podobno primerjavo, ko pravi, da smo bili odkupljeni. Ta izraz lahko nekatere bralce spomni na trg sužnjev, druge pa tudi na izselitev Izraelcev iz Egipta. Sužnji so lahko bili odkupljeni iz suženjstva, in tako je tudi Bog svobodno kupoval Izraelce iz Egipta. S pošiljanjem svojega sina je naš nebeški Oče drago kupil. Vzel je kazen za naše grehe.

V Kološanih 2,15 za primerjavo je uporabljena druga podoba: »... oblasti in oblasti je popolnoma razorožil in jih dal na ogled javnosti. V njem [na križu] je zmagal nad njimi« (Biblija Elberfeld). Tukaj narisana slika predstavlja parado zmage: zmagoviti vojskovodja pripelje v mesto razorožene, ponižane ujetnike v verigah. Ta odlomek v Pismu Kološanom jasno pove, da je Jezus Kristus s svojim križanjem zlomil moč vseh svojih sovražnikov in zmagal za nas.

Sveto pismo nam posreduje sporočilo o odrešitvi v slikah in ne v obliki trdnih, nespremenljivih prepričanj. Na primer, Jezusova žrtvena smrt je naša, namesto samo ena od številnih podob, ki jih Sveto pismo uporablja, da bi bilo bistveno jasno. Tako kot je greh opisan na več načinov, se Jezusovo delo, da bi odkupil naše grehe, lahko predstavi drugače. Če greh obravnavamo kot kršenje zakona, lahko v križanju prepoznamo dejanje kaznovanja, ki ga opravimo v našem kraju. Če jih obravnavamo kot kršitve Božje svetosti, vidimo v Jezusu odkupno daritev. Ko nas onesnaži, Jezusova kri nas opere. Če se podredimo, je Jezus naš Zveličar, naš zmagovit osvoboditelj. Kjerkoli poseje sovraštvo, Jezus prinaša spravo. Če v njem vidimo znak nevednosti ali neumnosti, nam je Jezus dal razsvetljenje in modrost. Vse te slike nam pomagajo.

Ali se Božja jeza pomiri?

Brezbožnost bo izzvala Božjo jezo in to bo "dan jeze", ko bo sodil svetu (Rimljanom 1,18; 2,5). Tisti, ki »ne bodo poslušni resnici«, bodo kaznovani (vrstica 8). Bog ljubi ljudi in bi rad videl, da se spremenijo, vendar jih kaznuje, ko se mu trmasto upirajo. Kdor se zapre resnici o Božji ljubezni in milosti, bo prejel svojo kazen.

Za razliko od jezne osebe, ki jo je treba pomiriti, preden se lahko pomiri, nas On ljubi in je poskrbel, da so naši grehi lahko odpuščeni. Torej niso bili preprosto izbrisani, ampak dani Jezusu z resničnimi posledicami. "Za nas, ki nismo poznali greha, ga je naredil za greh" (2. Corinthians 5,21; Züriška biblija). Jezus je za nas postal prekletstvo, za nas je postal greh. Ko so bili naši grehi preneseni nanj, je njegova pravičnost prešla na nas, »da bi v njem postali Božja pravičnost« (isti verz). Pravičnost nam je podaril Bog.

Razodetje Božje pravičnosti

Evangelij razkriva Božjo pravičnost – da pravi, da vlada pravičnost, da nam odpušča, namesto da nas obsoja (Rimljanom 1,17). Ne prezre naših grehov, ampak skrbi zanje s križanjem Jezusa Kristusa. Križ je znamenje tako Božje pravičnosti (Rim 3,25-26), pa tudi njegova ljubezen (5,8). Zavzema se za pravičnost, ker ustrezno odraža smrtno kazen za greh, hkrati pa tudi za ljubezen, ker odpuščalec voljno sprejema bolečino.

Jezus je plačal ceno za naše grehe – osebno ceno v obliki bolečine in sramu. Po križu je dosegel spravo (obnovitev osebnega druženja) (Kološanom 1,20). Tudi ko smo bili sovražniki, je umrl za nas (Rim 5,8).
Pravica je več kot spoštovanje zakonov. Dober Samaritan ni poslušal nobenega zakona, ki bi mu moral pomagati ranjencem, vendar je ravnal prav, ko je pomagal.

Če je v naši moči rešiti utapljajočega se človeka, ne smemo oklevati s tem. In tako je bilo v Božji moči, da reši grešni svet, in to je storil tako, da je poslal Jezusa Kristusa. "... on je pokora za naše grehe, ne samo za naše, ampak tudi za grehe vsega sveta" (1. Johannes 2,2). Umrl je za vse nas in to je storil, »tudi ko smo bili še grešniki«.

Z vero

Božja milost do nas je znamenje njegove pravičnosti. Deluje pravično tako, da nam daje pravičnost, čeprav smo grešniki. Zakaj? Ker je naredil Kristusa za našo pravičnost (1. Corinthians 1,30). Ker smo združeni s Kristusom, naši grehi preidejo nanj in pridobimo njegovo pravičnost. Svoje pravičnosti torej nimamo iz sebe, ampak ta prihaja od Boga in nam je dana po naši veri (Filipljanom 3,9).

»Jaz pa govorim o pravičnosti pred Bogom, ki pride po veri v Jezusa Kristusa vsem, ki verujejo. Kajti tu ni nobene razlike: vsi so grešniki in nimajo slave, ki bi jo morali imeti pri Bogu, in so opravičeni brez zaslug po njegovi milosti z odrešenjem po Kristusu Jezusu. Bog ga je postavil za vero kot spravo v njegovi krvi, da bi dokazal svojo pravičnost z odpuščanjem grehov, ki so bili storjeni prej v dneh njegove potrpežljivosti, da bi zdaj dokazal svojo pravičnost v tem času, da je on sam pravičen in pravični naredi tisti, ki je po veri v Jezusa« (Rimljanom 3,22-26.).

Jezusova odkupna daritev je bila za vse, toda samo tisti, ki verjamejo vanj, bodo prejeli blagoslove, ki prihajajo z njo. Samo tisti, ki sprejmejo resnico, lahko izkusijo milost. Tako prepoznamo njegovo smrt kot svojo (kot smrt, ki jo je trpel namesto nas, v kateri sodelujemo mi); in tako kot njegovo kazen, tako tudi njegovo zmago in vstajenje priznavamo kot svojo. Bog je torej zvest samemu sebi – je usmiljen in pravičen. Greh je tako malo spregledan kot grešniki sami. Božje usmiljenje zmaga nad sodbo (Jakov 2,13).

Kristus je s križem spravil ves svet (2. Corinthians 5,19). Da, po križu je celotno vesolje spravljeno z Bogom (Kološanom 1,20). Vse stvarstvo ima odrešenje zaradi tega, kar je storil Jezus! To res presega vse, kar povezujemo z izrazom odrešitev, kajne?

Rojen, da umre

Bistvo je, da smo odrešeni s smrtjo Jezusa Kristusa. Da, prav zaradi tega je postal meso. Da bi nas vodil k slavi, je Bog ugodil Jezusu, da je trpel in umrl (Hebrejcem 2,10). Ker nas je hotel odkupiti, nam je postal podoben; kajti le z umiranjem za nas nas je lahko rešil.

»Ker so otroci iz mesa in krvi, je tudi on to sprejel na podoben način, da bi s svojo smrtjo odvzel oblast tistemu, ki je imel oblast nad smrtjo, to je hudiču, in odrešil tiste, ki so se smrti bali, vse življenje je moralo biti služabniki" (2,14-15). Po božji milosti je Jezus za vsakega izmed nas pretrpel smrt (2,9). "... Kristus je enkrat trpel za grehe, pravični za krivične, da bi vas pripeljal k Bogu ..." (1. Peter 3,18).

Sveto pismo nam daje veliko možnosti, da razmislimo o tem, kaj je Jezus naredil za nas na križu. Vsekakor ne razumemo natančno, kako je vse "povezano", vendar se strinjamo, da je tako. Ker je umrl, lahko z veseljem delimo večno življenje z Bogom.

Nazadnje bi rad sprejel še en vidik križanja - model:
»V tem se je pokazala Božja ljubezen med nami, da je Bog poslal svojega edinorojenega Sina na svet, da po njem živimo. To je ljubezen: ne da smo mi ljubili Boga, ampak da je on ljubil nas in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe. Ljubljeni, če nas je Bog tako ljubil, bi morali tudi mi ljubiti drug drugega« (1. Johannes 4,9-11.).

Joseph Tkach

Rojen, da umre