Neverjetna Božja ljubezen

Božična zgodba nam pokaže neverjetno veliko Božjo ljubezen. Kaže nam, da je sam Sin nebeškega Očeta prišel, da bi prebival med ljudmi. To, da smo ljudje zavrnili Jezusa, je nerazumljivo. Nikjer v evangeliju ni govora o veliki množici ljudi, ki z nemočno grozo opazuje, kako zlonamerni ljudje izvajajo svojo politiko moči in se znebijo svoje največje grožnje, Jezusa. Vladajoči razred je želel Jezusa mrtvega, izločenega, umaknjenega iz slike – in množice so storile prav to. Toda vzkliki: "Križaj ga, križaj ga!" reči veliko več kot le: želimo, da ta oseba izgine s prizorišča. Iz teh besed govori velika grenkoba zaradi nerazumevanja.

Osupljivo je, da je Sin nebeškega Očeta postal eden izmed nas; in toliko bolj presenetljivo je, da smo ga ljudje zavrnili, grdo ravnali in ga križali. Ali si ni mogoče predstavljati, da bi Jezus vse to prostovoljno prenašal in prenašal, ko bi ena sama njegova beseda poklicala množice angelov, da bi ga branili? "Ali misliš, da ne bi mogel prositi svojega očeta in bi mi takoj poslal več kot dvanajst legij [to je nešteta množica] angelov?" (Matej 26,53).

Naše sovraštvo do Jezusa je moralo zadeti Očeta, Sina in Svetega Duha kot strela z jasnega – ali pa je tukaj moral delovati odrešilni duh neizrekljivega veličastva. Ali ni troedini Bog predvidel, da bodo Judje in Rimljani zavrnili? Ga je ujelo nepripravljenega, da smo torpedirali njegovo rešitev z ubijanjem njegovega sina? Ali pa je bilo sramotno zavračanje Sina vsemogočnega s strani človeštva vključeno kot kritični dejavnik v naš proces odrešitve že od samega začetka? Je mogoče, da pot sprave Trojice vključuje sprejemanje našega sovraštva?

Ali ne bi bil ključ do sprave v tem, da voljno sprejmemo svojo duhovno slepoto, ki jo skuša Satan, in posledično sodbo? Kateri greh bi bil lahko bolj odvraten kot sovraštvo do Boga – in umor s krvjo? Kdo bi imel tako pristojnost? Kakšna odkupna daritev bi lahko bila bolj vzvišena, osebna in resnična kot daritev našega Gospoda, ki je voljno sprejel in prestal našo jezo ter nas srečal v naši najbolj sramotni pokvarjenosti?

Oče, Sin in Sveti Duh so nadvse resni glede svoje ljubezni do nas in si ne želijo nič drugega kot to, da to ljubezen sprejmemo z vsemi čutili. Toda kako priti do ljudi, ki so postali tako zmedeni, da se iz strahu skrivajo pred troedinim Bogom? Lahko se tako navadimo gledati na Jezusa kot na žrtev Božje jeze, da ne opazimo veliko bolj očitnega stališča, razkritega v Novi zavezi, ki nam pove, da je prestal našo jezo. Pri tem nas je ob našem zaničevanju in posmehu srečal v najtemnejših globinah našega bitja in prinesel svoj odnos z Očetom in lastno maziljenje v Svetem Duhu v naš svet izprijene človeške narave.

Božič nam ne pripoveduje le čudovite zgodbe o otroku Kristusu; božična zgodba govori tudi o neverjetno veliki ljubezni troedinega Boga – ljubezni, ki nas želi srečati v naši nemočni in zlomljeni naravi. Nase je prevzel bremena in trpljenje, da bi nas dosegel, celo postal grešni kozel naše sovražnosti, da bi nas dosegel v naši bolečini. Jezus, Sin našega nebeškega Očeta, maziljen v Svetem Duhu, je prenašal naše zasmehovanje, trpel naše sovraštvo in zavrnitev, da bi dal našemu pravemu jazu svoje življenje z nami v Očetu in Svetem Duhu za vekomaj. In to je naredil od jasli do onkraj križa.

avtorja C Baxter Kruger