V toku življenja

Kot starši se lahko pri ravnanju z otroki veliko naučimo. Ko smo jih učili plavati, jih nismo kar vrgli v vodo, počakali in videli, kaj se bo zgodilo. Ne, držal sem jo v rokah in jo ves čas nosil po vodi. V nasprotnem primeru se nikoli ne bi naučili samostojnega gibanja v vodi. Ko je poskušal našega sina seznaniti z vodo, se je sprva nekoliko prestrašil in zavpil: "Oče, strah me je", in se me prijel. V tej situaciji sem ga spodbujal, se z njim dobro pogovarjal in mu pomagal, da se je privadil na to novo okolje. Tudi če so bili naši otroci negotovi in ​​prestrašeni, so se z vsako naslednjo lekcijo naučili nekaj novega. Vedo, da tudi če je voda občasno kašljala, pljuvala in celo rahlo pogoltnila, ne bomo pustili, da se naši otroci utopijo.

Vse te stvari so del izkušenj, čeprav se otroku morda zdi, da se utaplja, se zaveda, da so njihove noge varne na trdnih tleh in da bi jih lahko takoj pobrali, če bi bila plavalna ura zanj preveč nevarna. . Sčasoma so se naši otroci naučili zaupati nam in mi jim bomo vedno ostali ob strani in jih zaščitili.

Sami

Pride dan, ko plavate sami in preizkusite najbolj nore akrobacije, ki nas prestrašijo. Če bi se naši otroci preveč bali prenašati teh težkih prvih trenutkov v vodi, se nikoli ne bi naučili plavati. Zamudili bi nekaj čudovitih doživetij in ne bi pljuskali po vodi z drugimi otroki.

Nihče ne more plavati namesto njih, naši otroci morajo te poučne izkušnje narediti sami. Dejstvo je, da tisti, ki se najhitreje znebijo strahu, tudi najhitreje prebrodijo prve lekcije in na koncu stopijo iz vode z novo samozavestjo. Prav tako nas naš nebeški Oče ne vrže kar v globoko vodo in nas ne pusti pri miru. Obljubil je celo, da bo tam za nas, ko bomo v globoki vodi. "Če moraš hoditi skozi globoke vode ali divje potoke - jaz sem s teboj, ne boš se utopil" (Izaija 43,2).
Peter je odgovoril Jezusu, ko ga je videl, da teče po vodi: "Gospod, če si to ti, mi povej, naj pridem k tebi po vodi. On pa je rekel:" Pridi sem! Peter je stopil iz čolna in stopil po vode in prišel k Jezusu« (Matej 14,28-29.).

Ko sta Petrovo zaupanje in vera postala negotova in je bil v nevarnosti, da se utopi, je Jezus iztegnil roko, da bi ga prijel in ga rešil. Bog nam je obljubil: »Ne bom te zapustil ali zapustil« (Hebrejcem 13,5). Kot vsi ljubeči starši nas uči skozi majhne izzive in nam s tem pomaga rasti v veri in zaupanju. Tudi če se nekateri izzivi zdijo strašni in zastrašujoči, lahko začudeno opazujemo, kako Bog vse usmerja v naše dobro in v svojo slavo. Narediti moramo le prvi korak, preplavati prvi vlak v vodi in pustiti strah in negotovost za seboj.

Strah je naš največji sovražnik, ker nas paralizira, naredi negotove in zmanjšuje zaupanje vase in v Boga. Tako kot Peter bi morali zapustiti to ladjo v zaupanju, da nas bo Bog še naprej nosil in da zanj ni nič nemogoče, kar želi doseči z nami. Tudi če je za ta prvi korak potrebno veliko poguma, je vedno vredno, saj so nagrade neprecenljive. Peter, ki je bil oseba, kot sva ti in jaz, je pravzaprav hodil po vodi.

Pogled nazaj

Tudi če ne veste, kam vas bo to pripeljalo, vam ni treba skrbeti. Pogosto pravijo, da se ne morete premakniti naprej, dokler gledate nazaj. Tudi če ta trditev drži, se vsake toliko pogledate v vzvratno ogledalo svojega življenja. Ozrite se nazaj in vidite vse tiste življenjske situacije, skozi katere vas je vodil Bog. V tistih situacijah, ko ste iskali Božjo roko, vas je vzel v naročje. Tudi naše najtežje izzive spremeni v dragocene učne izkušnje: "Bratje in sestre, zelo se veselite, ko padete v različne skušnjave, in vedite, da vaša vera, ko je preizkušena in preizkušena, deluje potrpežljivo" (Jakob 1: 2) - 3).
Takšno veselje na začetku ni lahko priti, vendar je to zavestna odločitev, ki bi jo morali sprejeti. Vprašati se moramo, ali res verjamemo v Boga in njegovo suvereno moč zmage ali pa pustimo, da nas hudič vznemiri in prestraši. Ko nekdo prestraši naše otroke, nam tečejo kričeči v naročje in iščejo zaščito pri nas. Navsezadnje zelo dobro vedo, da jih bomo vedno varovali. Kot Božji otroci se enako odzovemo na situacijo ali težavo, ki nas skrbi. Kričeči tečemo v naročje ljubečemu očetu, saj vemo, da nas varuje in pomirja. Vendar pa je potrebno nekaj vaje, kajti bolj ko je naša vera preizkušena, močnejša postaja. Zato, ko plavamo, nam Bog dovoli, da zakašljamo, pljunemo in celo pogoltnemo malo vode in poskušamo preživeti brez njega. To dopušča: "Da bi bil popoln in cel in ne bi imel nobene potrebe" (Jakov 1,4).

Ni lahko biti na zemlji in nihče od nas ne bi rekel, da je življenje vedno lepo. Toda spomnite se trenutkov, ko sta vas mama ali oče ali kdorkoli že trdno držali. S hrbtom ste se naslonili na prsi drugega in spregledali ste široko pokrajino ter se počutili varno in toplo v zaščitnih močnih rokah drugega. Se še spomnite tistega prijetnega občutka topline in ljubeče zaščite, ki je vladal v vas in vas kljub dežju, nevihti ali snegu ni zapustil? Plavalne steze našega življenja so včasih zastrašujoče, toda dokler lahko rečemo, da popolnoma zaupamo Bogu in smo prepričani, da nas bo popeljal skozi nevarne vode, lahko naš strah spremeni v veselje. Začudeno ga gledamo, ker nas vodi skozi najglobljo vodo in silovite nevihte. Če bi se le naučili uživati ​​v slani morski vodi v očeh, namesto da bi se skrčili iz temnega toka vode - navsezadnje brez dvoma vemo, da nas bo Bog ves čas močno držal v naročju.

Ko so naši otroci starejši, jih lahko ponosno držimo v naročju in jim rečemo: tako zelo te ljubim in tako sem ponosen nate. Vem, da ste morali v življenju preživeti težke čase, vendar vam je to na koncu uspelo, ker ste zaupali Bogu.

V naslednjem delu našega življenja bomo preplavali svoje steze. V temnih vodah se skrivajo morski psi ali diabolične figure in nas s svojim zlobnim početjem poskušajo vnesti strah in nas vznemiriti. Zavestno se odločimo in se prepustimo očetu v objem. Povemo mu, da nas je brez njega strah. Na to bo odgovoril: »Nič ne skrbite, ampak v vsem naj se vaše prošnje sporočajo Bogu v molitvi in ​​prošnji z zahvalo! In Božji mir, ki je višji od vsakega razuma, bo ohranil vaša srca in misli v Kristusu Jezusu« (Filipljanom 4,6-7.).

avtor Ewan Spence-Ross