Bronasta kača

Jezus je v pogovoru z Nikodemom razložil zanimivo vzporednico med kačo v puščavi in ​​samim seboj: »Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi imel, kdor veruje vanj, večno življenje, življenje « (Janez 3,14-15.).

Kaj je Jezus mislil s tem? Izraelci so se odpravili z gore Hor proti Rdečemu morju, da bi obšli Edomsko deželo. Na poti so bili jezni in so govorili zoper Boga in Mojzesa: »Zakaj si nas pripeljal iz Egipta, da umremo v puščavi? Kajti tukaj ni ne kruha ne vode in ta skromna hrana se nas gnusi" (4. Mojzes 21,5).

Pritožili so se, ker ni bilo vode. Prezirali so mano, ki jim jo je priskrbel Bog. Niso mogli videti cilja, ki ga je Bog načrtoval zanje – obljubljene dežele – in zato so godrnjali. V taborišče so vstopile strupene kače in povzročile številne smrti. Zaradi te situacije so ljudje prepoznali svoj greh, prosili Mojzesa za posredovanje in zaupali v Boga. Kot odgovor na to priprošnjo je Bog naročil Mojzesu: »Naredi si bronasto kačo in jo postavi na drog. Kdor je ugriznjen in jo pogleda, bo živel. Tako je Mojzes naredil bronasto kačo in jo postavil visoko. In če je kača koga ugriznila, je pogledal bronasto kačo in živel" (4. Mojzes 21,8-9.).

Ljudje so mislili, da imajo pravico soditi Boga. Ni jim bilo všeč, kar se je dogajalo, in bili so slepi za to, kar je Bog naredil zanje. Pozabili so, da jih je iz suženjstva v Egiptu rešil s čudežnimi nadlogami in da so z božjo pomočjo lahko prečkali Rdeče morje suhi.

Satan je kot strupena kača, ki nas kar naprej grize. Nemočni smo pred strupom greha, ki kroži v naših telesih. Instinktivno se spopadamo s samim seboj, s strupom greha in se poskušamo izboljšati ali pademo v obup. Toda Jezus je bil povzdignjen na križ in prelil svojo sveto kri. Ko je Jezus umrl na križu, je premagal hudiča, smrt in greh ter nam odprl pot odrešenja.

V podobni situaciji se je znašel tudi Nikodem. Glede božjega delovanja je bil v duhovni temi: »Mi govorimo, kar vemo, in pričamo o tem, kar smo videli, vi pa našega pričevanja ne sprejemate. Če ne boste verjeli, če vam bom govoril o zemeljskih stvareh, kako boste verjeli, če vam bom povedal o nebeških stvareh?" (Janez 3,11-12.).

Človeštvo je bilo preizkušeno v božjem vrtu in je želelo biti neodvisno od njega. Od tega trenutka je smrt vstopila v našo izkušnjo (1. Mose 3,1-13). Pomoč Izraelcem, Nikodemu in človeštvu prihaja iz nečesa, kar je Bog določil in zagotavlja. Naše edino upanje je v oskrbi, ki prihaja od Boga, ne v nečem, kar počnemo – v nečem drugem, ki bi ga dvignili na drog, ali natančneje v nekoga, ki je bil dvignjen na križ. Izraz »vzvišen« v Janezovem evangeliju je izraz Jezusovega križanja in je edino zdravilo za stanje človeštva.

Kača je bila simbol, ki je dal fizično zdravljenje nekaterim Izraelcem in kaže na Končnega, Jezusa Kristusa, ki ponuja duhovno zdravljenje vsemu človeštvu. Naše edino upanje, da se izognemo smrti, je odvisno od upoštevanja te usode, ki jo je ustvaril Bog. Naše edino upanje je videti Jezusa Kristusa, dvignjenega na drog. »In jaz, ko bom dvignjen od zemlje, bom vse pritegnil k sebi. Toda to je rekel, da bi pokazal, s kakšno smrtjo bo umrl« (Jn 12,32-33.).

Moramo gledati in verovati v Sina človekovega, Jezusa Kristusa, ki je bil »povzdignjen«, če želimo biti rešeni smrti in imamo večno življenje. To je evangeljsko sporočilo, ki je kot senca kazalo na resničnost v zgodbi o Izraelovih tavah po puščavi. Kdor se ne želi izgubiti in si želi večnega življenja, mora v duhu in veri gledati na vzvišenega Sina človekovega na križu na Kalvariji. Tam je opravil odkupno daritev. Tako enostavno ga je rešiti, če ga sprejmeš osebno! Če pa želite na koncu izbrati drugo pot, se boste neizogibno izgubili. Poglejte torej Jezusa Kristusa, dvignjenega na križu, in zdaj živite z njim vso večnost.

avtor Barry Robinson