Ali milost prenaša greh?

Živeti v milosti pomeni zavračati greh, ga ne dopuščati ali sprejemati. Bog je proti grehu - sovraži ga. Odklonil nas je v našem grešnem stanju in poslal sina, da nas osvobodi nje in njenih posledic.

Ko je Jezus govoril z ženo, ki je prešuštvovala, ji je rekel: »Tudi jaz te ne obsojam,« je odgovoril Jezus. Lahko greš, a ne greši več!" (Johannes 8,11 Upam za vse). Jezusovo pričevanje kaže njegov prezir do greha in izraža milost, ki greh sooča z odrešilno ljubeznijo. Tragična napaka bi bila, če bi Jezusovo pripravljenost, da postane naš Odrešenik, razumeli kot strpnost do greha. Božji Sin je postal eden izmed nas prav zato, ker je bil popolnoma nestrpen do zavajajoče in uničujoče moči greha. Namesto da bi sprejel naše grehe, jih je prevzel nase in jih podvrgel Božji sodbi. Z njegovo samožrtvovanjem je bila odpravljena kazen, smrt, ki nam jo prinaša greh.

Ko gledamo padli svet, v katerem živimo, in ko pogledamo v svoje življenje, je očitno, da Bog dopušča greh. Vendar Biblija jasno pravi, da Bog sovraži greh. Zakaj? Zaradi škode, ki nam je bila storjena. Greh nas boli - škodi nam odnos z Bogom in drugimi; preprečuje nam živeti v resnici in polnosti tega, kdo smo, naši ljubljeni. Ob soočanju z našim grehom, ki je bil odstranjen v in skozi Jezusa, nas Bog takoj ne osvobodi vseh zasužnjenih posledic greha. Toda to ne pomeni, da nam njegova milost dopušča, da še naprej grešimo. Božja milost ni njegova pasivna toleranca do greha.

Kot kristjani živimo pod milostjo – osvobojeni najvišje kazni greha za Jezusovo žrtev. Kot delavci s Kristusom poučujemo in veličamo milost na način, ki ljudem daje upanje in jasno sliko o Bogu kot njihovem ljubečem in odpuščajočem Očetu. Toda to sporočilo prihaja z opozorilom – spomnite se vprašanja apostola Pavla: »Ali so za vas neskončno bogata Božja dobrota, potrpežljivost in zvestoba tako malo vredni? Ali ne vidite, da vas prav ta dobrota želi spodbuditi k kesanju?" (Rimljani 2,4 Upam za vse). Rekel je tudi: 'Kaj naj rečemo na to? Ali naj vztrajamo v grehu, da se bo milost obila? Daleč! Mrtvi smo za greh. Kako lahko še živimo v njej?" (Rimljani 6,1-2.).

Resnica o Božji ljubezni nas nikoli ne sme spodbujati, da želimo ostati v svojem grehu. Milost je Božja priprava v Jezusu, ne samo, da nas osvobodi krivde in sramote greha, temveč tudi njegove izkrivljajoče, zasužnjene moči. Kot je rekel Jezus: »Kdor dela greh, je služabnik greha« (Jn 8,34). Pavel je opozoril: »Ali ne veste? Kogar narediš za služabnike, da bi mu ubogali, ste njegovi služabniki in mu ubogaš - bodisi kot služabnike greha do smrti bodisi kot služabnike poslušnosti do pravičnosti «(Rimljanom 6,16). Greh je resen posel, ker nas zasužnjuje vplivu zla.

To razumevanje greha in njegovih posledic nas ne pripelje do kopičenja besed obsojanja ljudi. Namesto tega, kot je zapisal Pavel, so naše besede »govoriti prijazno z vsemi; vse kar rečeš mora biti dobro in koristno. Potrudite se, da boste našli prave besede za vsakogar »(Kološanom 4,6 Upam za vse). Naše besede bi morale izražati upanje in govoriti o Božjem odpuščanju grehov v Kristusu in njegovi zmagi nad vsem zlom. Samo o enem, ne da bi govorili o drugem, je popačenje sporočila milosti. Kot opaža Pavel, nas Božja milost nikoli ne bo pustila v suženjstvu zlu: »Toda hvala Bogu, ker ste bili sužnji greha, ste zdaj iz srca poslušali obliko nauka, ki ste ji bili zavezani« (Rimljanom 6,17).

Ko rastemo v razumevanju resnice božje milosti, vedno bolj in bolj razumemo, zakaj se Bog odreši grehu. Škoda in škodi njegovemu ustvarjanju. Uničuje prave odnose z drugimi in omalovažuje božji značaj z lažmi o Bogu, ki ga spodkopavajo in zaupanja vreden odnos z Bogom. Kaj naredimo, ko vidimo ljubljeno osebo, ki greši? Ne sodimo mu, a sovražimo grešno vedenje, ki škodi njemu in morda drugim. Upamo in molimo, da se bo Jezus, naš ljubljeni, osvobodil svojega greha z življenjem, ki ga je žrtvoval zanj.

Kamenjanje Stephena

Pavel je močan primer tega, kaj Božja ljubezen počne v človekovem življenju. Preden se je spreobrnil, je Pavel močno preganjal kristjane. Bil je ob strani, ko je bil Štefan mučen (Dejanja apostolov 7,54-60). Sveto pismo opisuje njegovo držo: »Savel pa se je veselil njegove smrti« (Apostolska dela 8,1). Ker se je zavedal ogromne milosti, ki jo je prejel za strašne grehe svoje preteklosti, je milost ostala glavna tema v Pavlovem življenju. Izpolnil je svoj poklic, da služi Jezusu: »Vendar menim, da moje življenje ni vredno omembe, če le dokončam svojo pot in opravljam službo, ki sem jo prejel od Gospoda Jezusa, pričevati o evangeliju Božje milosti« (Apd. 20,24).
V Pavlovih spisih najdemo preplet milosti in resnice v tem, kar je učil pod navdihom Svetega Duha. Vidimo tudi, da je Bog radikalno spremenil Pavla iz hudobnega legalista, ki je preganjal kristjane, v ponižnega Jezusovega služabnika. Zavedal se je lastnega greha in božjega usmiljenja, ko ga je sprejel za svojega otroka. Pavel je objel Božjo milost in vse svoje življenje posvetil pridiganju, ne glede na stroške.

Po Pavlovem zgledu bi morali naši pogovori z drugimi temeljiti na neverjetni Božji milosti za vse grešnike. Naše besede bi morale pričati, da živimo življenje neodvisno od greha v Božjem trdnem nauku. »Kdor je rojen od Boga, ne greši; kajti Božji otroci prebivajo v njem in ne morejo grešiti; saj so rojeni od Boga »(1. Johannes 3,9).

Če srečaš ljudi, ki živijo v nasprotju z božjo dobroto, namesto da jih obsojaš, bodi do njih nežen: »Gospodov služabnik naj ne bo sporen, ampak prijazen do vseh, spreten v poučevanju, tisti, ki prenaša zlo, lahko in graja trmast s krotkostjo. Morda jim bo Bog pomagal, da se pokesajo, spoznajo resnico »(2. Ekipa. 2,24-25.).

Tako kot Pavel, tudi vaši soljudi potrebujejo resnično srečanje z Jezusom. Lahko služite takšnemu srečanju, v katerem vaše vedenje ustreza naravi Jezusa Kristusa.

Joseph Tkach