Audio
Zgodovinske veroizpovedi
Veroizpoved (Credo, iz latinščine "verjamem") je povzetek formulacije prepričanj. Želi našteti pomembne resnice, razjasniti doktrinarne izjave, ločiti resnico od zmote. Običajno je napisan tako, da si ga je mogoče zlahka zapomniti. Številni odlomki v Svetem pismu imajo značaj veroizpovedi. Jezus je torej uporabil shemo, ki temelji na 5. Mose 6,4-9, kot vera. Paul daje preproste izjave, podobne kredu 1. Corinthians 8,6; 12,3 in 15,3-4. Prav tako 1. Timotej 3,16 daje vero v močno zategnjeni obliki.
S širjenjem zgodnje cerkve se je pojavila potreba po formalni veroizpovedi, ki bi vernikom pokazala najpomembnejše nauke njihove religije. Apostolska vera je tako poimenovana, ne zato, ker so jo napisali prvi apostoli, ampak zato, ker primerno povzema nauk apostolov. Cerkveni očetje Tertulijan, Avguštin in drugi so imeli nekoliko drugačne različice Apostolske veroizpovedi; Besedilo pirminusa (okoli 750) je bilo končno sprejeto kot standardna oblika.
Ko je Cerkev rasla, so rasle tudi herezije in zgodnji kristjani so morali razjasniti meje svoje vere. V zgodnjih 4. V 325. stoletju, preden je bil ustanovljen novozavezni kanon, so se pojavile polemike o Kristusovem božanstvu. Da bi razjasnili to vprašanje, so se na prošnjo cesarja Konstantina leta 381 v Nikeji zbrali škofje iz vseh delov rimskega cesarstva. Svoj konsenz so zapisali v tako imenovano Nikejsko veroizpoved. Leta se je v Carigradu sestala še ena sinoda, na kateri je bila nicejska izpoved nekoliko spremenjena in razširjena, tako da je vključevala nekaj točk. Ta različica se imenuje Nicene Constantinople ali na kratko tudi Nicene Creed.
V naslednjem stoletju so se cerkveni voditelji srečali v mestu Kalcedon, kjer so med drugim razpravljali o božanski in človeški naravi Kristusa. Našli so formulo, ki je po njihovem mnenju skladna z evangelijem, apostolskim naukom in Svetim pismom. Imenuje se kristološka definicija kalcedona ali kalcedonenske formule.
Na žalost so veroizpovedi lahko tudi formulacijske, zapletene, abstraktne in včasih enačene s "Svetim pismom". Če pa se pravilno uporabljajo, zagotavljajo koherentno doktrinarno osnovo, ščitijo pravilno svetopisemsko doktrino in ustvarjajo središče cerkvenega in skupnostnega življenja. Naslednje tri veroizpovedi so med kristjani splošno sprejete kot svetopisemske in kot formulacije resnične krščanske ortodoksije (ortodoksije).
Nicejska vera (381 n.š.)
Verujemo v enega Boga, Očeta, Vsemogočnega, ustvarjalca nebes in zemlje, vsega, kar je vidno in nevidno. In Gospodu Jezusu Kristusu, edinorojenemu Božjemu Sinu, rojenemu od Očeta, pred vsemi časom, svetlobo svetlobe, resnični Bog pravega Boga, rojenega, ne ustvarjenega, bitja pri Očetu, po katerem je vse postalo, tisti, ki so okoli nas in zaradi našega zveličanja, ki je prišla z nebesa, vzela meso od Svetega Duha in Device Marije in človeka, bila je križana za nas pod Poncijem Pilatom in trpela in pokopana, ter vstala tretji dan po svetih spisih, v nebesa in v nebesa. ki sedi desno od Očeta in se bo vrnil v slavi, da bo sodil žive in mrtve, katerih kraljestvo ne bo imelo konca.
In Svetu Duhu, Gospodu in življenjskemu dajalcu, ki prihaja od Očeta, ki ga častijo in slavijo skupaj z Očetom in Sinom, ki je govoril po prerokih
ima; do svete in katoliške cerkve. Pripovedujemo krst za odpuščanje grehov; čakamo na vstajenje mrtvih in življenje prihodnjega sveta. Amen.
(Navedeno iz JND Kelly, Old Christian Confessions, Göttingen 1993)
Apostolska vera (okoli 700 n.š.)
Verjamem v Boga, Očeta, Vsemogočnega, ustvarjalca nebes in zemlje. In Jezusu Kristusu, njegovemu edinorojenemu Sinu, našem Gospodu, ki ga je sprejel Sveti Duh, rojen iz Device Marije, ki je bil pod Poncijem Pilatom, križan, umrl in pokopan, se je spustil v kraljestvo smrti, vstal tretji dan od mrtvih, Vzdignil se je v nebesa, sedi na desnici Boga Očeta; od tam bo prišel soditi žive in mrtve. Verjamem v Svetega Duha, sveto krščansko Cerkev, občestvo svetnikov, odpuščanje grehov, vstajenje mrtvih in večno življenje. Amen.
Opredelitev enotnosti Boga in narave človeka v Kristusovi osebi
(Chalcedonski svet, 451 n. Chr.)
Tako po svetih očetih vsi soglasno učimo izpovedovati našega Gospoda Jezusa Kristusa kot enega in istega Sina; enako je popolno v božanstvu in enako popolno v človeštvu, isti resnični Bog in resnično človeško bitje iz razumne duše in telesa, pri čemer je Oče (homooúsion) Božanstva in je enak z nami, ki je po človeškosti, podobni nam v vseh pogledih, razen v grehu. Pred časom rojen iz Očeta po božanstvu, a ob koncu časov, kot isti, za nas in za naše zveličanje od Marije, Device in Matere Božje (Bogorodice), je [rojen], kot en in isti, Kristus, sin, domači, priznan v dveh naravah nepomešan, nespremenjen, nerazdeljen, nerazdeljen. Pri tem se raznolikost narave nikakor ne odpravlja zaradi enotnosti; temveč se ohrani posebnost vsake od obeh narav in se združi v osebo in hipostazo. [Priznavamo ga] ne kot razdeljenega in ločenega v dve osebi, ampak kot enega in istega Sina, domačega, Boga, Logosa, Gospoda, Jezusa Kristusa, kakor so nas poučili stari preroki o njem in o sebi, Jezus Kristus in nam izročil očetovski simbol [Kredo iz Nikeje]. (citirano iz religije v preteklosti in sedanjosti, uredil Betz / Browning / Janowski / Jüngel, Tübingen 1999)
