Pomislite na Jezusa z veseljem

Jezus je rekel, naj se ga spomnimo vsakič, ko pridemo k Gospodovi mizi. V prejšnjih letih je bil zakrament zame tiha, resna priložnost. Imel sem neprijeten občutek, ko sem se pogovarjal z drugimi ljudmi pred ali po slovesnosti, ker sem si prizadeval ohraniti slovesnost. Čeprav pomislimo na Jezusa, ki je umrl kmalu po tem, ko je s prijatelji delil zadnjo večerjo, te priložnosti ne bi smeli doživeti kot pogrebno slovesnost.

Kako se ga bomo spominjali? Ali bomo žalovali in žalovali kot skupina plačanih žalujočih? Ali bi morali jokati in biti žalostni? Ali naj pomislimo na Jezusa s pritožbami krivde ali obžalovanja, da je zaradi našega greha utrpel tako grozljivo smrt – smrt zločinca – z rimskim orodjem za mučenje? Je to čas kesanja in priznanja grehov? Morda je to najbolje narediti zasebno, čeprav se včasih ti občutki porajajo, ko pomislimo na Jezusovo smrt.

Kaj pa, da se tega časa spomina lotimo s povsem druge perspektive? Jezus je rekel svojim učencem: »Pojdite v mesto in recite enemu od njih: Učitelj pravi: Moj čas je blizu; S teboj bom jedel velikonočno jed s svojimi učenci« (Matej 26,18). Tisti večer, ko je sedel z njimi na zadnjo večerjo in se še zadnjič pogovoril z njimi, je imel veliko v mislih. Jezus je vedel, da ne bo več jedel z njimi, dokler se ne pokaže Božje kraljestvo v svoji polnosti.

Jezus je s temi moškimi preživel tri leta in pol in jim je bil zelo všeč. Svojim učencem je rekel: »Želel sem jesti to velikonočno jagnje z vami, preden bom trpel« (Lk 2 Kor.2,15).

Pomislimo nanj kot na Božjega Sina, ki je prišel na zemljo, da bi živel med nami in bil eden izmed nas. On je tisti, ki nam je v obliki svoje osebe prinesel svobodo od postave, od verig greha in od zatiranja smrti. Osvobodil nas je strahu pred prihodnostjo, nam dal možnost spoznati Očeta in priložnost, da smo poklicani in smo Božji otroci. « Vzel je kruh, se zahvalil in ga razlomil ter jim ga dal, rekoč: To je moje telo, ki se daje za vas; to storite v moj spomin« (Lk 2 Kor2,19). Bodimo napolnjeni z veseljem, ko se spominjamo Jezusa Kristusa, ki ga je Bog mazilil: »Duh Gospoda Boga je nad menoj, ker me je Gospod mazilil. Poslal me je, da prinesem dobro novico ubogim, da zavežem strtega srca, da oznanjam svobodo ujetnikom in tistim, ki so v suženjstvu, naj bodo svobodni in svobodni« (Izaija 61,1).

Jezus je prestal križ zaradi veselja, ki ga je čakalo. Težko si je predstavljati tako veliko veselje. To zagotovo ni bilo človeško ali zemeljsko veselje. Gotovo je bilo veselje biti Bog! Nebeško veselje. Veselje večnosti! To je veselje, ki si ga ne moremo niti predstavljati niti opisati!

To je tisti, Jezus Kristus, ki se ga moramo spominjati. Jezus, ki je našo žalost spremenil v veselje in nas vabi, da postanemo del njegovega življenja, zdaj in za vedno. Spomnimo se ga z nasmehom na obrazu, z vzklikom veselja na ustnicah in z lahkotnimi srcami, napolnjenimi z veseljem spoznanja in združevanja z našim Gospodom Kristusom Jezusom!

Tammy Tkach