Za izpolnitev zakona

Pavel v Rimljanom piše: »Ljubezen ne škodi bližnjemu; tako je zdaj ljubezen izpolnitev postave« (Rimljanom 13,10 Npr.). Imamo naravno težnjo, da izjavo "ljubezen izpolnjuje postavo" spremenimo in rečemo: "Zakon izpolnjuje ljubezen." Še posebej ko gre za odnose, želimo vedeti, kje smo. Želimo jasno videti ali postaviti standard, kako se moramo odnositi do drugih in jih imeti radi. Zakon mi daje merilo, kako izpolnjujem ljubezen in to je veliko lažje izmeriti, kot če je ljubezen način za izpolnitev zakona.

Težava tega argumenta je, da človek lahko drži zakon, ne da bi ljubil. Ampak človek ne more ljubiti, ne da bi pri tem izpolnil zakon. Zakon daje navodila, kako se bo obnašal človek, ki ljubi. Razlika med zakonom in ljubezni je v tem, da ljubezen deluje od znotraj, človek se spremeni od znotraj. Zakon po drugi strani vpliva le na zunanje, zunanje vedenje.

To je zato, ker imata ljubezen in zakon zelo različne ideje. Oseba, ki jo vodi ljubezen, ne potrebuje navodil, kako se obnašati ljubeče, vendar jo oseba, ki jo ureja zakon, potrebuje. Bojimo se, da se brez močnih vodilnih načel, kot je zakon, ki nas sili k pravilnemu ravnanju, verjetno ne bomo ravnali v skladu s tem. Toda resnična ljubezen ni pogojna, saj je ni mogoče prisiliti ali siliti. Daje se svobodno in prosto prejeto, sicer to ni ljubezen. Lahko je prijateljsko sprejemanje ali priznanje, ne pa ljubezen, saj ljubezen ni pogoj. Posvojitve in priznanja so običajno pod določenimi pogoji in jih pogosto zamenjujejo z ljubeznijo.

Zato se naša tako imenovana "ljubezen" tako zlahka pretira, ko ljudje, ki jih imamo radi, ne dosegajo naših pričakovanj in zahtev. Na žalost je tovrstna ljubezen zgolj priznanje, ki ga damo ali zadržujemo, odvisno od svojega vedenja. Mnogi od nas so na ta način obravnavali svoje sosede, starše, učitelje in nadrejene in pogosto tudi duševno ravnamo tako do svojih otrok kot do soljudi.

Morda se zato počutimo tako neprijetno z mislijo, da je Kristusova vera v nas izpodrinila zakon. Druge želimo meriti z nečim. Toda mi smo z milostjo rešeni z vero in ne potrebujemo več lestvice. Če nas Bog kljub svojim grehom ljubi, kako lahko tako malo cenimo soljudi in zanikamo njihovo ljubezen, če ne ravnajo po naših zamislih?

Apostol Pavel to Efežanom razlaga tako: »Res je čista milost, da ste rešeni. Ničesar ne morete storiti zase, razen če zaupate v to, kar vam Bog daje. Nisi si zaslužil, če si naredil karkoli; kajti Bog noče, da bi se kdo pred njim skliceval na njegove lastne dosežke «(Efežanom 2, 8-9 GN).

Dobra novica je, da vas z milostjo rešujete samo z vero. Za to ste lahko zelo hvaležni, ker nihče razen Jezusa ni dosegel mere odrešenja. Hvala Bogu za njegovo brezpogojno ljubezen, s katero te odreši in preobrazi v Kristusovo bitje!

Joseph Tkach