Božje kraljestvo (del 3)

Doslej smo v okviru te serije pogledali, kako je Jezus osrednjega pomena za Božje kraljestvo in kako je trenutno prisoten. V tem delu bomo videli, kako to daje vernikom vir velikega upanja.

Poglejmo spodbudne besede Pavla v Rimljanih:
Ker sem prepričan, da ta čas trpljenja ne tehta slave, ki se bo razkrila v nas. [...] Ustvarjanje je podvrženo nestalnosti - brez njene volje, ampak po tistem, ki jo je podredil - ampak upanju; kajti tudi stvarstvo bo osvobojeno ropstva nestalnosti do veličastne svobode Božjih otrok. [...] Ker smo rešeni, a upamo. Toda upanje, ki se vidi, ni upanje; kajti kako lahko upaš na to, kar vidiš? Ko pa upamo na tisto, česar ne vidimo, na to potrpežljivo čakamo (Rimljanom 8:18; 20-21; 24-25).

Drugje je John zapisal naslednje:
Dragi moji, mi smo že božji otroci, a se še ni pokazalo, kaj bomo. Vemo pa, da bomo, ko se bo razodelo, podobni; ker ga bomo videli takšnega, kot je. In vsak, ki ima v sebi takšno upanje, se čisti tako, kot je čist (1. Janez 3:2-3).

Sporočilo o božjem kraljestvu je po svoji naravi sporočilo upanja; tako v smislu nas samih kot v smislu Božjega stvarstva kot celote. Na srečo se bo bolečina, trpljenje in groza, ki jih preživljamo v tem sedanjem zlobnem svetu, končalo. Zlo ne bo imelo prihodnosti v božjem kraljestvu (Razodetje 21: 4). Jezus Kristus sam ne stoji le za prvo besedo, ampak tudi za zadnjo. Ali kot rečemo pogovorno: ima zadnjo besedo. Zato nam ni treba skrbeti, kako se bo vse končalo. Vemo. Lahko gradimo na tem. Bog bo vse popravil in vsi, ki so pripravljeni ponižno prejeti dar, ga bodo nekoč spoznali in doživeli. Kot pravimo, je vse zavito. Nova nebesa in nova zemlja bodo prišli z Jezusom Kristusom kot njihovim vstalim Stvarnikom, Gospodom in Odrešenikom. Božji prvotni cilji bodo doseženi. Njegova slava bo napolnila ves svet s svojo svetlobo, življenjem, ljubeznijo in popolno dobroto.

In mi bomo upravičeni, ali pa bomo smatrani za pravega, in ne bomo zavajali za gradnjo in življenje na tem upanju. Od tega lahko že delno koristimo tako, da živimo svoje življenje v upanju, da bo Kristusova zmaga nad vsem zlom in v njegovi moči, da vse popravimo. Ko delamo v upanju na nedvomno prihodnost Božjega kraljestva v vsej njegovi polnosti, to vpliva na naše vsakdanje življenje, na naš osebni in tudi na naš družbeni etos. Vpliva na to, kako se spopadamo s stisko, skušnjavami, trpljenjem in celo preganjanjem zaradi našega upanja za živega Boga. Naše upanje nas bo navdihnilo, da nosimo druge, tako da se bodo tudi oni hranili z upanjem, ki se nam ne vrne, ampak na čisto Božje delo. Jezusov evangelij ni samo sporočilo, ki ga napove, temveč tudi razodetje o tem, kdo je in kaj je dosegel, in za katere upamo, da bomo dosegli v njegovi vladavini, v svojem kraljestvu, pri uresničevanju njegovega končnega namena. Popoln evangelij vključuje sklicevanje na neizogibno vrnitev Jezusa in dokončanje njegovega kraljestva.

Upanje, vendar brez predvidljivosti

Vendar takšno upanje v prihajajoče Božje kraljestvo ne pomeni, da lahko napovemo pot do zanesljivega in popolnega konca. Kako bo Bog vplival na ta konec sveta, je v veliki meri nepredvidljivo. To je zato, ker modrost Vsemogočnega presega našo. Če se odloči narediti nekaj iz svojega velikega usmiljenja, karkoli že to bo, to vse upošteva časovno in prostorsko. Tega nikakor ne moremo razumeti. Bog nam tega ne bi mogel razložiti, tudi če bi hotel. Res pa je tudi, da ne potrebujemo dodatne razlage, razen tistega, kar se odraža v besedah ​​in dejanjih Jezusa Kristusa. Včeraj, danes in za vedno ostaja isti (Hebrejcem 13: 8).

Bog dela danes enako, kot je bilo razodeto v Jezusovi naravi. Nekega dne bomo to jasno videli v retrospektivi. Vse, kar počne Vsemogočni, sovpada s tem, kar slišimo in vidimo o zemeljskem Jezusovem življenju. Nekega dne se bomo ozrli nazaj in rekli: »Oh ja, zdaj vem, da ko je troedini Bog naredil to ali ono, je ravnal po svoji naravi. Njegovo delo nedvoumno odraža pisanje Jezusa v vseh njegovih vidikih. Moral bi vedeti. Lahko bi si predstavljal. Lahko bi uganil. To je zelo značilno za Jezusa; vodi vse od smrti do vstajenja in vstajenja.

Tudi v Jezusovem zemeljskem življenju je bilo to, kar je govoril in govoril, nepredvidljivo za tiste, ki so se z njim ukvarjali. Učenci so mu težko sledili. Čeprav nam je dovoljeno soditi za nazaj, je Jezusovo vladanje še vedno v polnem teku, zato nam naša retrospektiva ne omogoča načrtovanja vnaprej (in tega ne potrebujemo). Lahko pa smo prepričani, da bo Bog v svojem bistvu kot troedini Bog ustrezal njegovemu značaju svete ljubezni.

Morda je dobro tudi opozoriti, da je zlo popolnoma nepredvidljivo, muhasto in ne upošteva nobenih pravil. To je vsaj delno tisto, kar sestavlja. In tako naša izkušnja, ki jo imamo v tej zemeljski dobi, ki se bliža koncu, nosi popolnoma enake lastnosti, kolikor je za zlo značilna določena trajnost. Toda Bog preprečuje kaotične in muhaste nevarnosti zla in ga na koncu postavi v svojo službo - tako rekoč kot nekakšno prisilno delo. Kajti Vsemogočni dopušča le tisto, kar lahko prepustimo odrešitvi, kajti na koncu bo z ustvarjanjem novega neba in nove zemlje, zahvaljujoč Kristusovi vstajenjski moči, ki bo premagala smrt, vse podrejeno njegovi vladavini.

Naše upanje temelji na božji naravi, na dobrem, ki ga zasleduje, ne na sposobnosti napovedovanja, kako in kdaj bo ukrepal. To je Kristusovo lastno odrešenje, ki obeta zmago in daje tistim, ki verjamejo v prihodnje Božje kraljestvo in upajo vanj, potrpežljivost, trpljenje in stalnost, skupaj z mirom. Konec ni lahko doseči in tudi ni v naših rokah. To je za nas v Kristusu, zato nam ni treba skrbeti v sedanji dobi, ki se bliža koncu. Ja, včasih smo žalostni, vendar ne brez upanja. Da, včasih trpimo, vendar v zaupljivem upanju, da bo naš Vsemogočni Bog vse nadziral in ne bo dovolil, da se zgodi kaj takega, česar ni mogoče v celoti prepustiti odrešenju. V bistvu je odrešenje že mogoče doživeti v obliki in delu Jezusa Kristusa. Vse solze bodo izbrisane (Razodetje 7:17; 21: 4).

Kraljestvo je Božje darilo in njegovo delo

Če beremo Novo zavezo in vzporedno z njo, staro zavezo, ki vodi do nje, postane jasno, da je Božje kraljestvo njegovo, njegov dar in njegov dosežek - ne naš! Abraham je čakal na mesto, katerega graditelj in ustvarjalec je Bog (Hebrejcem 11:10). Pripada predvsem učlovečenemu, večnemu božjemu Sinu. Jezus jih obravnava kot moje kraljestvo (Janez 18:36). O tem govori kot o svojem delu, dosežku. Prinaša jo; ga obdrži. Ko se vrne, bo v celoti dokončal svoje odrešilno delo. Kako bi lahko bilo drugače, ko je on kralj in njegovo delo daje kraljestvu njegovo bistvo, njegov pomen, njegovo resničnost! Kraljestvo je Božje delo in njegov dar človeštvu. Darilo je po naravi mogoče le sprejeti. Prejemnik ne more niti zaslužiti niti ga proizvesti. Kaj je torej naš del? Tudi ta izbira besed se zdi nekoliko drzna. Nimamo nobene vloge pri dejanskem uresničevanju Božjega kraljestva. Res pa nam je dano; razmišljamo o njegovem kraljestvu in tudi zdaj, ko živimo v upanju na njegovo dokončanje, doživljamo nekaj sadov Kristusovega gospostva. Vendar pa v Novi zavezi nikjer ne piše, da gradimo kraljestvo, ga ustvarjamo ali rojevamo. Na žalost je takšno besedilo vse bolj priljubljeno v nekaterih krogih krščanske vere. Takšna napačna razlaga je zaskrbljujoče zavajajoča. Božje kraljestvo ni tisto, kar počnemo. Vsemogočnemu ne pomagamo, da bi postopoma uresničil svoje popolno kraljestvo. Nismo pa mi tisti, ki uresničujejo svoje upanje ali uresničujejo svoje sanje!

Če ljudi prepričate, da nekaj storijo za Boga, tako da jim nakažejo, da je odvisen od nas, potem je takšna motivacija po kratkem času običajno izčrpana in pogosto vodi do izgorelosti ali razočaranja. Toda najbolj škodljiv in nevaren vidik takšnega upodabljanja Kristusa in njegovega kraljestva je, da popolnoma spremeni odnos Boga z nami. Vsemogočni se tako vidi kot odvisen od nas. Nato implikacija, da ne more biti bolj zvest od nas, odzvanja v temi. Postanemo glavni akterji uresničitve božjega ideala. Nato preprosto omogoči svoje kraljestvo, nato pa nam pomaga po svojih najboljših močeh in kolikor nam lastna prizadevanja omogočajo njegovo uresničitev. Po tej karikaturi ni prave suverenosti ali milosti do Boga. Lahko vodi samo do pravičnosti, ki vzbuja ponos ali vodi do razočaranja ali celo morebitne opustitve krščanske vere.

Božje kraljestvo se nikoli ne sme prikazati kot projekt ali delo človeka, ne glede na to, katera motivacija ali etično prepričanje lahko nekoga spodbudijo k temu. Tak napačen pristop izkrivlja naravo našega odnosa z Bogom in napačno predstavlja velikost Kristusovega dokončanega dela. Kajti če Bog ne more biti več zvest, kot smo mi, resnično ni nobene odkupne milosti. Ne moremo se vrniti v obliko samo-reševanja; ker v tem ni upanja.

od dr. Gary Deddo

Božje kraljestvo (del 3)