Božje kraljestvo (del 2)

to je 2. Del serije Garyja Dedda s 6 epizodami o pomembni, a pogosto napačno razumljeni temi Božjega kraljestva. V zadnji epizodi smo izpostavili osrednji pomen Jezusa kot najvišjega kralja vseh kraljev in vrhovnega gospoda glede na Božje kraljestvo. V tem članku si bomo ogledali težave pri razumevanju, kako je Božje kraljestvo prisotno tukaj in zdaj.

Prisotnost Božjega kraljestva v dveh fazah

Svetopisemsko razodetje vsebuje dva vidika, ki ju je težko uskladiti: da je Božje kraljestvo prisotno, pa tudi v prihodnosti. Biblijski znanstveniki in teologi so pogosto vzeli enega od njih in tako dali posebno težo enemu od obeh vidikov. Toda v zadnjih približno 50 letih je prišlo do širokega soglasja o tem, kako najbolje razumeti ta dva pogleda. Ta korespondenca je povezana s tem, kdo je Jezus.

Božji Sin se je rodil pred Devico Marijo pred nekaj leti v telesnih oblikah 2000, sodeloval v našem človeškem življenju in živel leta 33 v našem grešnem svetu. S sprejemanjem naše človeške narave od začetka njegovega rojstva do smrti1 in tako jih je združil, je živel skozi našo smrt do svojega vstajenja, nato pa se je po nekaj dneh, ko se je pojavil človeku, fizično povzpel v nebesa; to pomeni, da je še naprej bil vezan na našo človeštvo, da bi se vrnil k prisotnosti svojega očeta in popolnemu občestvu z njim. Posledično, čeprav še vedno sodeluje v naši zdaj slavni človeški naravi, ni več tako prisoten, kot je bil pred svojim vstajem. Na nek način ni več na zemlji. Kot drugo tolažnik je poslal Svetega Duha, da je z nami, toda kot neodvisen subjekt nam ni več tako prisoten kot prej. Obljubil nam je, da se vrnemo.

Vzporedno s tem je mogoče videti naravo Božjega kraljestva. V času Jezusovega posvetnega delovanja je bil res »blizu« in učinkovit. Bilo je tako blizu in oprijemljivo, da je klicalo po takojšnjem odgovoru, tako kot je Jezus sam klical k odgovoru od nas v obliki vere vanj. Vendar, kot nas je učil, se njegova vladavina še ni povsem začela. To je šele postalo resničnost v celoti. In to bo ob Kristusovi vrnitvi (ki se pogosto imenuje njegov "drugi prihod").

Zato je vera v Božje kraljestvo neločljivo povezana z upanjem, da se bo uresničila v svoji polnosti. To je bilo že v Jezusu in ostaja v kreposti njegovega Svetega Duha. Toda njegova popolnost še vedno prihaja. To se pogosto izraža, ko je rečeno, da Božje kraljestvo že obstaja, vendar še ni v popolnosti. Skrbno raziskano delo Georgea Ladda to stališče potrjuje z vidika mnogih strogih vernikov, vsaj v angleško govorečem svetu.

Božje kraljestvo in dva obdobja

Po svetopisemskem razumevanju se jasno razlikuje med dvema časoma, dvema dobama oziroma dobama: sedanjo »zlo dobo« in tako imenovano »prihodnjo svetovno dobo«. Tukaj in zdaj živimo v sedanji »zli dobi«. Živimo v upanju, da ta doba pride, a je še ne doživimo. Svetopisemsko gledano še vedno živimo v sedanjem hudobnem času – v vmesnem času. Sveto pismo, ki jasno podpira to stališče, je naslednje (če ni drugače navedeno, so naslednji biblijski citati iz züriške Biblije.):

  • Pustil je, da ta moč deluje v Kristusu, ko ga je obudil od mrtvih in ga postavil na svojo desnico v nebesih: visoko nad vsako vlado, vsako oblast, oblast in gospostvo in nad vsako ime, ki ni samo v tem, ampak tudi v prihodnji vek« (Efežanom 1,20-21.).
  • »Milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa, ki je dal samega sebe za naše grehe, da bi nas rešil sedanjega hudobnega veka po volji Boga, našega Očeta« (Galačanom). 1,3-4.).
  • »Resnično vam povem: nihče ni zapustil hiše ali žene, bratov ali sester, staršev ali otrok zaradi božjega kraljestva, razen če je v tem veku prejel zopet veliko vrednega in v prihodnjem veku. večno življenje« (Lk 18,29-30; Biblija množice).
  • »Tako bo ob koncu sveta: angeli bodo prišli ven in ločili hudobne od pravičnih« (Matej 1.3,49; Biblija množice).
  • »[Nekateri so] okusili dobro Božjo besedo in moči prihodnjega sveta« (Heb. 6,5).

Na žalost je to dvoumno razumevanje dob ali epoh manj jasno izraženo z dejstvom, da se grška beseda za "dobo" (aion) prevaja na več načinov, kot so "večnost", "svet", "večno" in "a dolgo časa nazaj". Ti prevodi nasprotujejo času neskončnemu času ali to zemeljsko kraljestvo s prihodnjim nebeškim kraljestvom. Medtem ko so te časovne ali prostorske razlike že vsebovane v ideji različnih obdobij oziroma epoh, posebej poudarja veliko bolj daljnosežno primerjavo kvalitativno različnih življenjskih stilov zdaj in v prihodnosti.

Tako v nekaterih prevodih beremo, da je seme, ki vzklije na določenih tleh, v kalku izsekano zaradi »skrbi tega sveta« (Mark. 4,19). Ker pa je v izvirnem besedilu grški aion, bi morali uporabiti tudi pomen "v kali uničen zaradi skrbi te sedanje hude dobe". Tudi v Rimljanom 12,2, kjer beremo, da se ne maramo prilagajati vzorcu tega »sveta«, je to razumeti tudi tako, da se ne smemo povezovati s tem sedanjim »svetovnim časom«.

Besede, prevedene z »večno življenje«, pomenijo tudi življenje v prihodnjem času. To je v evangeliju po Luku 18,29-30 jasno, kot je navedeno zgoraj. Večno življenje je »večno«, vendar je veliko več kot njegovo trajanje, veliko daljše od te sedanje hudobne dobe! To je življenje, ki pripada popolnoma drugi dobi ali epohi. Razlika ni samo v kratkem trajanju v primerjavi z neskončno dolgim ​​življenjem, temveč med življenjem v našem sedanjem času, ki ga še vedno zaznamuje grešnost – z zlom, grehom in smrtjo – in življenjem v prihodnjem času, v katerem so vsi sledovi zla bo izbrisano. V času, ki prihaja, bosta nova nebesa in nova zemlja, ki bosta povezovala nov odnos. To bo popolnoma drugačen način in kakovost življenja, božji način življenja.

Božje kraljestvo končno sovpada s prihodnjim svetovnim časom, s tem večnim življenjem in z drugim Kristusovim prihodom. Dokler se ne vrne, živimo v sedanjem zlobnem času in čakamo upanje za prihodnost. Še naprej živimo v grešnem svetu, v katerem kljub Kristusovemu vstajenju in vzponu nič ni popolno, vse je neoptimalno.

Presenetljivo, čeprav še vedno živimo v sedanjem zlobnem času, zahvaljujoč Božji milosti, lahko zdaj že delno doživimo Božje kraljestvo. To je v nekaterih pogledih že prisotno pred zamenjavo sedanjega zla obdobja tukaj in zdaj.

V nasprotju z vsemi domnevami je prihodnje božje kraljestvo vdrlo v sedanjost, ne da bi prišla zadnja sodba in konec tega časa. Božje kraljestvo meče svojo senco tukaj in zdaj. Okusimo ga. Nekateri njegovi blagoslovi pridejo do nas tukaj in zdaj. In tega smo lahko deležni tukaj in zdaj, če se družimo s Kristusom, tudi če ostanemo navezani na ta čas. To je mogoče, ker je Božji Sin prišel na ta svet, opravil svoje poslanstvo in nam poslal svojega Svetega Duha, čeprav ni več prisoten v mesu. Zdaj uživamo prve sadove njegove zmagovite vladavine. Toda preden se Kristus vrne, bo nastopilo vmesno obdobje (ali "pavza ob koncu časa", kot ga je imenoval TF Torrance), ko se bodo Božja odrešitvena prizadevanja še naprej izvajala tudi v tem času.

Preučevalci Biblije in teologi so na podlagi besedišča Svetega pisma uporabili vrsto različnih besed, da bi opisali to zapleteno situacijo. Mnogi, ki sledijo Georgeu Laddu, so izrazili to kontroverzno točko s trditvijo, da je Božje kraljestvo izpolnjeno v Jezusu, vendar ne bo dokončano do njegove vrnitve. Božje kraljestvo je že prisotno, vendar še ni uresničeno v svoji popolnosti. Drug način izražanja te dinamike je, da je Božje kraljestvo že vzpostavljeno, vendar čakamo na njegovo dokončanje. Ta pogled se včasih imenuje "sedanja eshatologija". Po Božji milosti je prihodnost že vstopila v sedanjost.

To ima za posledico, da je polna resnica in danost tega, kar je storil Kristus, trenutno v bistvu prikrajšana za vpogled, saj zdaj živimo v pogojih, ki jih je ustvaril Padec. V sedanjem zlobnem času je Kristusova vladavina že resničnost, a skrita. V prihodnjem času bo Božje kraljestvo izpopolnjeno, ker bodo odpravljene vse preostale posledice padca. Potem bodo vsi učinki Kristusovega dela povsod odkriti v vsej slavi.2 Razlikovanje, ki je tu narejeno, leži med skritim in še ne izpopolnjenim Božjim kraljestvom, ne pa med trenutnim manifestom in izjemnim.

Sveti Duh in dva obdobja

Ta pogled na Božje kraljestvo je podoben tistemu, ki je razodet v Svetem pismu o osebi in delu Svetega Duha. Jezus je obljubil prihod Svetega Duha in ga poslal skupaj z Očetom, da bo z nami. Svojega Svetega Duha je vdihnil v učence in na binkošti se je spustil na zbrane vernike. Sveti Duh je zgodnji krščanski cerkvi pooblastil, da je resnično pričala o Kristusovi službi in s tem omogočila drugim, da najdejo pot v Kristusovo kraljestvo. Pošilja Božje ljudstvo po vsem svetu, da bi oznanjevali evangelij Božjega Sina. Smo del poslanstva Svetega Duha. Vendar se tega še ne zavedamo povsem in upamo, da bo nekoč tako. Paul poudarja, da je današnji svet izkušenj šele začetek. Uporablja podobo predujma ali zastave ali depozita (arrabon), da prenese idejo o delnem vnaprejšnjem darilu, ki služi kot jamstvo za celotno darilo (2. Corinthians 1,22; 5,5). Podoba dediščine, uporabljena v celotni Novi zavezi, tudi nakazuje, da nam je zdaj tu in zdaj dano nekaj, kar bo v prihodnosti zagotovo še bolj lastno. Preberite Pavlove besede o tem:

»V njem [Kristusu] smo bili tudi postavljeni za dediče, vnaprej določeni po namenu njega, ki vse dela po načrtu svoje volje [...], ki je zastava naše dediščine, za naše odrešenje, da smo njegova last postal v hvalo njegove slave [...] In dal vam bo razsvetljene oči srca, da boste spoznali upanje, h kateremu ste poklicani od njega, kako bogata je slava njegove dediščine za svete« ( Efežanom 1,11; 14,18).

Pavel uporablja tudi podobo, da imamo zdaj le »prvine« Svetega Duha, ne vsega. Trenutno smo priča šele začetku žetve in še ne vsega njenega bogastva (Rim 8,23). Druga pomembna svetopisemska metafora je "okusiti" dar, ki prihaja (Hebrejcem 6,4-5). V svojem prvem pismu Peter sestavlja številne koščke sestavljanke in nato piše o tistih, ki jih opravičuje Sveti Duh:

»Hvaljen Bog, Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je po svojem velikem usmiljenju po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih ponovno rodil v živo upanje v dediščino, neminljivo in neomadeženo in neminljivo, ohranjeno v nebesih za ti, ki te božja moč po veri ohranja za odrešenje, pripravljeno, da se razodene v zadnjem času« (1. Pt 1,3-5.).

Ko zdaj zaznavamo Svetega Duha, je za nas nujno, čeprav se tega še ne zavedamo. Ko zdaj doživljamo njegovo delo, kaže na veliko večje odkritje, ki bo nekega dne prišlo. Naša sedanja percepcija o njej hrani upanje, ki ne bo razočarano.

Ta trenutni zlobni svetovni čas

To, da zdaj živimo v sedanjem zlobnem svetovnem času, je ključno spoznanje. Kristusovo posvetno delo, čeprav je bilo zmagovito končano, še ni izkoreninilo vseh posledic in posledic padca človeka v tem času ali epohi. Zato ne smemo pričakovati, da bodo ugasnili z Jezusovo vrnitvijo. Pričevanje Nove zaveze o nenehni grešni naravi kozmosa (vključno s človeštvom) ne bi moglo biti bolj preganjajoče. V svoji veliki duhovniški molitvi, ki jo beremo v evangeliju po Janezu 17, Jezus moli, da ne bi bili razbremenjeni našega sedanjega položaja, čeprav ve, da bomo v tem času morali prenašati trpljenje, zavračanje in preganjanje. V pridigi na gori poudarja, da tukaj in zdaj še nismo deležni vseh darov milosti, ki nam jih je pripravilo Božje kraljestvo, in naša lakota, naša žeja po pravičnosti še niso potešeni. Namesto tega bomo doživeli preganjanje, ki odraža njegovo. Prav tako jasno poudarja, da se bodo naša hrepenenja izpolnila, a le v času, ki prihaja.

Apostol Pavel poudarja, da naš pravi jaz ni prikazan kot odprta knjiga, ampak je »skrit s Kristusom v Bogu« (Kološanom). 3,3). Pojasnjuje, da smo figurativno povedano zemeljske posode, ki vsebujejo slavo Kristusove navzočnosti, vendar še niso razkrite v vsej slavi (2. Corinthians 4,7), vendar le nekega dne (Kološanom 3,4). Pavel poudarja, da »mine bistvo tega sveta« (Kor 7,31; glej. 1. Johannes 2,8; 17), da še ni dosegla svojega končnega cilja. Avtor Pisma Hebrejcem z veseljem priznava, da doslej očitno ni bilo vse podrejeno Kristusu in njegovim (Hebrejcem 2,8-9), tudi če bi Kristus osvojil svet (Janez 16,33).

Pavel v svojem pismu cerkvi v Rimu opisuje, kako vse stvarstvo »stoči in trepeta« in kako »mi sami, ki imamo Duha kot prvino, ječimo v sebi in hrepenimo po posinovljenju, odrešitvi našega telesa« ( Rimljani 8,22-23). Čeprav je Kristus dokončal svojo posvetno službo, naša sedanja bit še ne odraža polnosti njegove zmagovite vladavine. Ostajamo obtičali v tem sedanjem zlem času. Božje kraljestvo je prisotno, vendar še ne v svoji popolnosti. V naslednji številki bomo preučili bistvo našega upanja na bližajočo se dokončanje Božjega kraljestva in popolno izpolnitev svetopisemskih obljub.

Gary Deddo


1 V pismu Hebrejcem 2,16 najdemo grški izraz epilambanetai, ki se najbolje prevede kot "sprejeti" in ne "pomagati" ali "biti zaskrbljen". Sa hebrejščino 8,9kjer se ista beseda uporablja za Božjo rešitev Izraela iz krempljev egiptovskega suženjstva.

2 Grška beseda, ki se za to uporablja v vsej Novi zavezi in ji daje poseben poudarek pri poimenovanju njegove zadnje knjige, je apokalipsa. Lahko se poveže z "razodetjem",
»Razodetje« in »Prihod« sta prevedena.

pdfBožje kraljestvo (del 2)