Kaj je sporočilo Jezusa Kristusa?

Evangelij je dobra novica odrešenja po Božji milosti po veri v Jezusa Kristusa. To je sporočilo, da je Kristus umrl za naše grehe, da je bil pokopan, vstal tretji dan po svetih spisih in se nato prikazal svojim učencem. Evangelij je dobra novica, da lahko z odrešilnim delom Jezusa Kristusa vstopimo v Božje kraljestvo (1. Korinčanom 15,1-5; Apostolska dela 5,31; Luka 24,46-48; Janez 3,16; Matej 28,19-20; Mark 1,14-15; Apostolska dela 8,12; 28,30-31.).

Kaj je sporočilo Jezusa Kristusa?

Jezus je rekel, da so besede, ki jih je izrekel, besede življenja (Janez 6,63). »Njegov nauk« je prišel od Boga Očeta (Jn 3,34; 7,16; 14,10), in njegova želja je bila, da njegove besede ostanejo v verniku.

Janez, ki je preživel druge apostole, je o Jezusovem nauku povedal tole: »Kdor koli presega in ne ostaja v Kristusovem nauku, nima Boga; kdor vztraja pri tem nauku, ima Očeta in Sina« (2. Janez 9).

»Toda zakaj me kličete Gospod, Gospod, in ne storite, kar vam pravim,« je rekel Jezus (Lk 6,46). Kako lahko kristjan trdi, da se preda Kristusovemu gospodstvu, medtem ko ignorira njegove besede? Za kristjana je poslušnost usmerjena k našemu Gospodu Jezusu Kristusu in njegovemu evangeliju (2. Corinthians 10,5; 2. Solunjani 1,8).

Govor na gori

V pridigi na gori (Matej 5,1 7,29; Luke 6,20 49), Kristus začne z razlago duhovnih stališč, ki bi jih morali njegovi sledilci zlahka sprejeti. Ubogi v duhu, ki se jih potrebe drugih dotaknejo do te mere, da žalujejo; krotki, ki so lačni in žejni pravičnosti, usmiljeni, ki so čistega srca, miroljubni, ki so preganjani zaradi pravičnosti – taki ljudje so duhovno bogati in blagoslovljeni, so »sol zemlje« in poveličujte Očeta, ki je v nebesih (Matej 5,1-16.).

Jezus nato primerja navodila SZ (»kar je bilo rečeno starim«) s tem, kar pravi tistim, ki verujejo vanj (»toda jaz vam pravim«). Bodite pozorni na primerjalne besedne zveze v Mateju 5,21-22, 27-28, 31-32, 38-39 in 43-44.

To primerjavo uvaja s tem, da ni prišel razpustiti zakona, ampak ga izpolniti (Matej 5,17). Kot je razloženo v 3. poglavju Svetopisemskega študija, Matej uporablja besedo "izpolniti" v preroškem pomenu, ne v pomenu "držati" ali "opazovati". Če Jezus ne bi izpolnil vseh črk in pik mesijanskih obljub, bi bil slepar. Vse, kar je bilo zapisano v postavi, prerokih in svetih spisih [psalmih] o Mesiju, se je moralo preroško izpolniti v Kristusu (Lk 2 Kor4,44). 

Jezusove izjave so za nas zapovedi. Govori v Mateju 5,19 "teh zapovedi" - "te" so se nanašale na to, kar je nameraval učiti, v nasprotju s "tistimi", ki so se nanašale na prej navedene zapovedi.

Njegova skrb je v središču krščanske vere in poslušnosti. Jezus s primerjavami zapoveduje svojim privržencem, naj ubogajo njegove govore, namesto da bi se držali vidikov Mojzesove postave, ki so bodisi neustrezni (Mojzesov nauk o umoru, prešuštvu ali ločitvi v Mateju 5,21-32) ali nepomembno (Mojzes poučuje o prisegi v Mateju 5,33-37) ali proti njegovemu moralnemu pogledu (Mojzesov nauk o pravičnosti in obnašanju do sovražnikov v Mateju 5,38-48.).

V Mateju 6 naš Gospod, ki »oblikuje obliko, vsebino in končni cilj naše vere« (Jinkins 2001:98), nadaljuje z razlikovanjem krščanstva od religioznosti.

Pristno usmiljenje ne kaže svojih dobrih del, da bi pridobilo pohvalo, ampak služi nesebično (Matej 6,1-4). Molitev in post se ne zgledujeta po javnem prikazovanju pobožnosti, temveč v ponižnem in božanskem odnosu (Matej 6,5-18). To, kar želimo ali pridobimo, ni niti smisel niti skrb pravičnega življenja. Pomembno je iskati pravičnost, ki jo je Kristus začel opisovati v prejšnjem poglavju (Matej 6,19-34.).

Pridiga se odločno konča v Mateju 7. Kristjani ne bi smeli soditi drugih tako, da sodijo njih, ker so tudi oni grešniki (Matej 7,1-6). Bog, naš Oče, nas želi blagosloviti z dobrimi darovi, in namen njegovega nagovarjanja starodavnih v postavi in ​​prerokom je, da bi z drugimi ravnali tako, kot bi radi, da bi se ravnali z nami (Matej 7,7-12.).

Življenje Božjega kraljestva je izpolnjevanje Očetove volje (Matej 7,13-23), kar pomeni, da poslušamo Kristusove besede in jih izvajamo (Matej 7,24; 17,5).

Utemeljiti svojo vero na nečem drugem kot na svojih govorih je kot zgraditi hišo na pesku, ki se bo porušila, ko pride nevihta. Vera, ki temelji na Kristusovih besedah, je kot hiša, zgrajena na skali na trdnih temeljih, ki lahko prenese preizkušnje časa (Matej 7,24-27.).

Ta nauk je bil za občinstvo šokanten (Matej 7,28-29), ker je bil zakon Stare zaveze temelj in skala, na kateri so farizeji gradili svojo pravičnost. Kristus pravi, da bi morali njegovi privrženci preseči to in zgraditi svojo vero samo na njem (Matej 5,20). Kristus, ne postava, je skala, o kateri je pel Mojzes2,4; psalm 18,2; 1. Corinthians 10,4). »Kajti zakon je bil dan po Mojzesu; Milost in resnica sta prišli po Jezusu Kristusu« (Jn 1,17).

Ponovno se moraš roditi

Namesto da bi povečal Mojzesov zakon, ki so ga pričakovali rabini (judovski veroučitelji), je Jezus učil drugače kot Božji Sin. Izzval je domišljijo občinstva in avtoriteto njihovih učiteljev.

Šel je tako daleč, da je izjavil: »Preiskujete Sveto pismo in mislite, da imate v njem večno življenje; in ona je tista, ki pričuje o meni; vendar niste hoteli priti k meni, da bi imeli življenje« (Jn 5,39-40). Pravilno branje Stare in Nove zaveze ne prinaša večnega življenja, čeprav so navdihnjeni, da nam pomagajo razumeti odrešenje in izraziti svojo vero (kot je razloženo v Študiji 1). Priti moramo k Jezusu, da bi prejeli večno življenje.

Ni drugega vira odrešitve. Jezus je »pot in resnica in življenje« (Jn 14,6). Do očeta ni poti, razen skozi sina. Odrešenje je povezano z našim prihodom k osebi, znani kot Jezus Kristus.

Kako pridemo do Jezusa? V Janezu 3 je Nikodem ponoči prišel k Jezusu, da bi izvedel več o njegovem nauku. Nikodem je bil presenečen, ko mu je Jezus rekel: »Moraš se znova roditi« (Jn 3,7). »Kako je to mogoče?« je vprašal Nikodem, »nas lahko mati spet nosi?«

Jezus je govoril o duhovni preobrazbi, ponovnem rojstvu nadnaravnega obsega, o rojstvu »od zgoraj«, kar je dopolnilni prevod grške besede »spet« [spet] v tem odlomku. »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn. 3,16). Jezus je nadaljeval: »Kdor posluša mojo besedo in veruje tistemu, ki me je poslal, ima večno življenje« (Jn. 5,24).

To je dejstvo vere. Janez Krstnik je rekel, da ima tisti, »kdor veruje v Sina, večno življenje« (Jn 3,36). Vera v Kristusa je izhodišče, »da se znova rodimo, ne iz minljivega semena, temveč nesmrtnega (1. Peter 1,23), začetek odrešenja.

Verovati v Kristusa pomeni sprejeti, kdo je Jezus, da je »Kristus, Sin živega Boga« (Matej 16,16; Luke 9,18-20; Apostolska dela 8,37), ki »ima besede večnega življenja« (Jn 6,68-69).

Verjeti v Kristusa pomeni domnevati, da je Jezus Bog, ki je

• Postal je meso in se naselil med nami (Jn 1,14).
• križan za nas, da bi »po božji milosti okusil smrt za vse« (Hebrej 2,9).
• »umrl za vse, da tisti, ki živijo, ne bi več živeli zase, ampak za njega, ki je zanje umrl in vstal« (2. Corinthians 5,15).
• »Enkrat za vselej umrl grehu« (Rimljanom 6,10) in »v katerem imamo odrešenje, ki je odpuščanje grehov« (Kološanom 1,14).
• »Umrl je in spet oživi, ​​da bo Gospodar živih in mrtvih« (Rimljanom 14,9).
• "Ki je na desnici Boga, vnebovzet v nebesa, in angeli, vladarji in mogočni so mu podrejeni" (1. Peter 3,22).
• je bil "vzet v nebesa" in "bo spet prišel", ko je "vzšel v nebesa" (Apd. 1,11).
• "bo sodil žive in mrtve ob svojem prihodu in svojem kraljestvu" (2. Timotej 4,1).
• "se bo vrnil na zemljo, da sprejme tiste, ki verujejo" (Janez 14,1 4).

S sprejetjem Jezusa Kristusa z vero, kot se je razodel, smo »ponovno rojeni«.

Pokesajte se in se krstite

Janez Krstnik je izjavil: »Spreobrnite se in verujte v evangelij« (Mr 1,15)! Jezus je učil, da ima on, Božji Sin in Sin človekov, "oblast na zemlji odpuščati grehe" (Marko 2,10; Matej 9,6). To je bil evangelij, da je Bog poslal svojega Sina za rešitev sveta.

V to sporočilo odrešenja je bilo vključeno kesanje: »Prišel sem klicat grešnike in ne pravičnih« (Matej 9,13). Pavel razjasni vso zmedo: »Nobenega ni pravičnega, niti enega« (Rim 3,10). Vsi smo grešniki, ki jih Kristus kliče k kesanju.

Kesanje je poziv k vrnitvi k Bogu. Biblijsko gledano je človeštvo v stanju odtujenosti od Boga. Tako kot Sin v zgodbi o izgubljenem sinu v Luki 15 so se moški in ženske odmaknili od Boga. Prav tako je, kot je prikazano v tej zgodbi, Oče nestrpen, da bi se vrnili k njemu. Da zapustimo Očeta - to je začetek greha. Vprašanja greha in krščanske odgovornosti bodo obravnavana v prihodnji biblijski študiji.

Edina pot nazaj k Očetu je preko Sina. Jezus je rekel: »Vse mi je izročil moj Oče; in nihče ne pozna Sina razen Očeta; in nihče ne pozna Očeta razen Sina, in komur hoče Sin razodeti« (Matej 11,28). Začetek kesanja je torej v tem, da se odvrnemo od drugih priznanih poti k odrešitvi in ​​se obrnemo k Jezusu.

Obred krsta potrjuje, da je Jezus priznan kot Odrešenik, Gospod in Kralj, ki prihaja. Kristus nas usmerja, naj bodo njegovi učenci krščeni »v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«. Krst je zunanji izraz notranje zavezanosti slediti Jezusu.

V Mateju 28,20 Jezus je nadaljeval: »...in učite jih, naj izpolnjujejo vse, kar sem vam zapovedal. In glej, jaz sem z vami vse dni do konca sveta." V večini novozaveznih primerov je poučevanje sledilo krstu. Upoštevajte, da je Jezus jasno povedal, da nam je zapustil zapovedi, kot je razloženo v Govoru na gori.

Kesanje se nadaljuje v življenju vernika, ko se on ali ona vse bolj približuje Kristusu. In kakor pravi Kristus, bo vedno z nami. Ampak kako? Kako je lahko Jezus z nami in kako se lahko zgodi smiselno kesanje? Ta vprašanja bodo obravnavana v naslednji študiji.

zaključek

Jezus je pojasnil, da so njegove besede besede življenja in da vplivajo na vernika tako, da ga obvestijo o poti do odrešenja.

James Henderson