Audio
Čudež Jezusovega rojstva
»Ali lahko to preberete?« Je vprašal turist in pokazal na veliko srebrno zvezdo z latinskim napisom: »Hic de virgine Maria Isus Kristus natus est.« »Poskušal bom,« sem odgovoril, ko sem poskušal najti prevod. s tem, da je prinesel polno moč mojega vitkega latinskega: "Tu se je Jezus rodil iz Device Marije." "No, kaj misliš?" je vprašal človek. "Ali verjameš v to?"
To je bil moj prvi obisk Svete dežele in stal sem v jami cerkve Marijinega rojstva v Betlehemu. Trdnjava podobna cerkev Rojstva je zgrajena nad to jamo ali jamo, kjer se je po tradiciji rodil Jezus Kristus. Srebrna zvezda, postavljena v marmornata tla, naj bi označevala točno točko, kjer se je zgodilo božansko rojstvo. Odgovoril sem mu: "Da, verjamem, da je bil Jezus čudežno spočet [v Marijini maternici]", vendar sem dvomil, ali je srebrna zvezda označevala natančen kraj njegovega rojstva. Moški, ki je bil agnostik, je menil, da se je Jezus verjetno rodil zunaj zakonske zveze in da so evangelijska poročila o deviškem rojstvu poskušala prikriti to neprijetno dejstvo. Ugibal je, da so si pisci evangelij preprosto izposodili temo nadnaravnega rojstva iz starodavne poganske mitologije. Pozneje, ko smo se sprehajali po tlakovanem območju jasličkega trga pred starodavno cerkvijo, smo o temi poglobljeno razpravljali.
Zgodbe iz zgodnjega otroštva
Pojasnil sem, da se izraz »deviško rojstvo« nanaša na prvotno Jezusovo spočetje; to je prepričanje, da je bil Jezus spočet v Mariji s čudežnim delovanjem Svetega Duha brez posredovanja človeškega očeta. Nauk, da je bila Marija edina naravna mati Jezusa, je jasno učen v dveh novozaveznih odlomkih: Matej 1,18-25 in Luka 1,26-38. Jezusovo nadnaravno spočetje opisujejo kot zgodovinsko dejstvo. Matej nam pove:
»Rojstvo Jezusa Kristusa pa se je zgodilo takole: Ko je bila Marija, njegova mati, zaročena z Jožefom, preden jo je vzel domov, se je izkazalo, da je noseča od Svetega Duha ... Toda vse to se je zgodilo, da bi se lahko izpolnilo, kar je rekel Gospod po preroku, ki pravi: »Glej, devica bo spočela in rodila sina in dali mu bodo ime Emanuel«, kar v prevodu pomeni: z nami Bog« (Matej 1,18. 22-23).
Luka opisuje Marijino reakcijo na angelovo oznanilo o deviškem rojstvu: »Tedaj je Marija rekla angelu: Kako je to mogoče, ko ne poznam nobenega človeka? Angel je odgovoril in ji rekel: Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila; zato se bo tudi to sveto, kar se bo rodilo, imenovalo Božji Sin« (Lk 1,34-35.).
Vsak pisatelj obravnava zgodbo drugače. Evangelij po Mateju je bil napisan za judovsko občinstvo in obravnaval izpolnjevanje starozaveznih prerokov Mesije. Luka, krščanski pogan, je imel v mislih grški in rimski svet. Imel je bolj svetovljansko občinstvo - kristjane poganskega izvora, ki so živeli zunaj Palestine.
Ponovno razmislite o Matejevem poročilu: "Rojstvo Jezusa Kristusa je bilo takole: ko je bila njegova mati Marija zaročena z Jožefom, preden jo je vzel domov, se je izkazalo, da je noseča od Svetega Duha" ( Matej 1,18). Matej pripoveduje zgodbo z Jožefovega zornega kota. Joseph je razmišljal, da bi skrivaj prekinil zaroko. Toda Jožefu se je prikazal angel in mu zagotovil: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti Marije, svoje žene; kajti kar je prejela, je od Svetega Duha« (Matej 1,20). Jožef je sprejel božanski načrt.
Kot dokaz za svoje judovske bralce, da je bil Jezus njihov Mesija, Matej dodaja: »Vse to se je zgodilo, da se izpolni, kar je Gospod govoril po preroku, rekoč: Glej, devica bo spočela in rodila sina, in poklicali bodo njegovo ime Emanuel«, kar pomeni »Bog z nami« (Mat 1,22-23). To kaže na Izaija 7,14.
Marijina zgodba
Luka z zanj značilno pozornostjo do vloge ženske pripoveduje zgodbo z Marijinega zornega kota. V Lukovem poročilu beremo, da je Bog k Mariji v Nazaret poslal angela Gabriela. Gabriel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina in daj mu ime Jezus« (Lk. 1,30-31.).
Kako naj se to zgodi, je vprašala Maria, saj je bila devica? Gabriel ji je razložil, da to ne bi bilo običajno spočetje: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila; zato se bo tudi to sveto, kar se bo rodilo, imenovalo Božji Sin« (Lk 1,35).
Čeprav bi bila njena nosečnost gotovo napačno razumljena in bi ogrozila njen ugled, je Marija pogumno sprejela izjemno situacijo: »Glej, Gospodova dekla sem« je vzkliknila. »Naj se mi zgodi, kakor si rekel« (Lk 1,38). Po čudežu je Božji Sin vstopil v prostor in čas ter postal človeški zarodek.
Beseda je postala meso
Tisti, ki verjamejo v deviško rojstvo, običajno sprejmejo, da je Jezus postal človek za naše odrešenje. Tisti, ki ne sprejemajo deviškega rojstva, Jezusa iz Nazareta razumejo kot človeka – in samo človeka. Nauk o deviškem rojstvu je neposredno povezan z naukom o učlovečenju, čeprav nista enaka. Učlovečenje (inkarnacija, dobesedno "utelešenje") je nauk, ki potrjuje, da je večni Božji Sin svoji božanskosti dodal človeško meso in postal človek. To prepričanje najde svoj najjasnejši izraz v prologu Janezovega evangelija: »In Beseda je meso postala in se naselila med nami« (Jn. 1,14).
Nauk o deviškem rojstvu navaja, da je bila zasnova Jezusa čudežno storjena s tem, da ni bilo človeškega očeta. V inkarnaciji je zapisano, da je Bog postal meso; Deviško rojstvo nam pove, kako. Inkarnacija je bila nadnaravni dogodek in je vključevala posebno vrsto rojstva. Če bi bil otrok, ki se bo rodil, samo človek, ne bi bilo potrebe po nadnaravnem spočetju. Prvi človek, na primer Adam, je bil čudežno ustvarjen z Božjo roko. Ni imel niti očeta niti matere. Toda Adam ni bil Bog. Bog se je odločil vstopiti v človeštvo s pomočjo nadnaravnega deviškega rojstva.
Pozno poreklo?
Kot smo videli, je besedilo odlomkov v Mateju in Luki jasno: Marija je bila devica, ko je bil Jezus sprejet v svojem telesu s Svetim Duhom. To je bil Božji čudež. Toda s prihodom liberalne teologije - s svojim splošnim sumom nad vsem nadnaravnim - so te svetopisemske izjave izpodbijane iz različnih razlogov. Eden od njih je domnevno pozen izvor izjave o Jezusovem rojstvu. Ta teorija trdi, da so kristjani, ko je bila ustanovljena zgodnja krščanska vera, začeli dodajati fiktivne elemente bistveni zgodovini Jezusovega življenja. Deviško rojstvo je bilo, kot naj bi bilo, preprosto njen domiselni način izražanja, da je bil Jezus Božji dar človeštvu.
Jezusov seminar, skupina liberalnih biblijskih učenjakov, ki glasujejo o besedah Jezusa in evangelistov, zavzema to stališče. Ti teologi zavračajo svetopisemsko poročilo o nadnaravnem spočetju in rojstvu Jezusa s tem, da ga imenujejo "post-stvarjenje". Sklepajo, da je Marija morala imeti spolne odnose z Jožefom ali drugim moškim.
Ali so se novozavezni pisci ukvarjali z mitom, tako da so zavestno poveličevali Jezusa Kristusa? Ali je bil le »človeški prerok«, »navaden človek svojega časa«, ki so ga kasneje verodostojni privrženci okrasili z nadnaravno avro, da bi »podprli svojo kristološko dogmo«?
Takšnih teorij ni mogoče ohraniti. Dva poročila o rojstvu v Mateju in Luki - z različnimi vsebinami in perspektivami - sta neodvisna drug od drugega. Čudež Jezusovega spočetja je pravzaprav edina skupna točka med njimi. To kaže, da je deviško rojstvo osnovano na zgodnejši, znani tradiciji, ne na poznejši teološki razširitvi ali doktrinarnem razvoju.
Ali so čudeži zastareli?
Kljub širokemu sprejemanju zgodnje cerkve je deviško rojstvo v mnogih kulturah v naši moderni kulturi težak koncept - celo za nekatere kristjane. Zamisel o nadnaravnem pojmovanju, mnogi mislijo, diši po vraževerju. Trdijo, da je deviško rojstvo majhna doktrina na robu Nove zaveze, ki nima veliko pomena za evangelijsko sporočilo.
Zavrnitev nadnaravnega skeptiki je skladna z racionalističnim in humanističnim svetovnim nazorom. Toda za krščana odstranitev nadnaravnega iz rojstva Jezusa Kristusa pomeni ogroziti njegov božanski izvor in njegov temeljni pomen. Zakaj zavrniti deviško rojstvo, ko verjamemo v božanskost Jezusa Kristusa in v njegovo vstajenje iz mrtvih? Če dovolimo nadnaravni izhod [vstajenje in vnebovzetje], zakaj ne bi bilo nadnaravnega vstopa v svet? Kompromis ali zanikanje rojstva Device odvrača druge doktrine od njihove vrednosti in pomena. Nimamo več nobene podlage ali avtoritete za to, kar verjamemo kot kristjani.
Rojen od Boga
Bog se vključi v svet, aktivno posega v človeške zadeve, če je potrebno, prevlada nad naravnimi zakoni, da bi dosegel svoj namen – in postal je meso [človek] z deviškim rojstvom. Ko je Bog v Jezusovi osebi prišel v človeško meso, se ni odrekel svojemu božanstvu, temveč je svojemu božanstvu dodal človečnost. Bil je tako v celoti Bog kot popolnoma človek (Filipljanom 2,6-8; Kološani 1,15-20; Hebrejcem 1,8-9.).
Jezusov nadnaravni izvor ga loči od preostalega človeštva. Njegovo spočetje je bilo od Boga določena izjema od zakonov narave. Deviško rojstvo kaže, v kolikšni meri je bil Božji Sin pripravljen iti, da bi postal naš Odrešenik. To je bil neverjeten prikaz Božje milosti in ljubezni (Jn 3,16) pri izpolnitvi svoje obljube odrešenja.
Božji Sin je postal eden izmed nas, da nas je rešil tako, da je sprejel naravo človeštva, da bi lahko umrl za nas. Prišel je v meso, da bi bili tisti, ki verujejo vanj, odrešeni, spravljeni in odrešeni (1. Timotej 1,15). Samo tisti, ki je bil Bog in človek, je lahko plačal ogromno ceno za grehe človeštva.
Kot pojasnjuje Pavel: »Ko se je dopolnil čas, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene in podrejenega postavi, da odkupi tiste, ki so pod postavo, da bi prejeli posinovljenje (Galačanom). 4,4-5). Tistim, ki sprejmejo Jezusa Kristusa in verujejo v njegovo ime, Bog ponuja dragoceni dar odrešenja. Ponuja nam osebni odnos z njim. Lahko postanemo Božji sinovi in hčere – »otroci, rojeni ne iz krvi, ne iz volje mesa, ne iz volje moža, ampak od Boga« (Jn. 1,13).
Keith Stump
