Božja milost

Božja milost je nezaslužena naklonjenost, ki jo je Bog pripravljen dati vsem stvarstvu. V najširšem smislu se Božja milost izraža v vsakem dejanju božjega samorazodetja. Zahvaljujoč milosti se človek in ves kozmos po Jezusu Kristusu odreši greha in smrti, po milosti pa človek pridobi moč, da spozna in ljubi Boga in Jezusa Kristusa ter vstopi v veselje večnega odrešenja v Božjem kraljestvu. (Kološani 1,20; 1. Johannes 2,1-2; Rimljani 8,19-21; 3,24; 5,2.15-17.21; Janez 1,12; Efežanom 2,8-9; Tit 3,7)

milost

»Kajti če je pravičnost po postavi, potem je Kristus umrl zaman,« je zapisal Pavel v Galačanom. 2,21. Edina alternativa, pravi v istem verzu, je "Božja milost". Rešeni smo po milosti, ne po spoštovanju zakona.

To so alternative, ki jih ni mogoče kombinirati. Nismo rešeni po milosti plus delih, ampak samo po milosti. Pavel jasno pove, da moramo izbrati eno ali drugo. Izbira obeh ni možnost (Rim 11,6). »Kajti če je bila dediščina po postavi, ni po obljubi; Toda Bog ga je dal Abrahamu z obljubo (Galačanom 3,18). Odrešenje ni odvisno od postave, ampak od Božje milosti.

»Kajti le če bi obstajala postava, ki bi lahko dala življenje, bi pravičnost zares prišla iz postave« (v. 21). Če bi obstajala kakršna koli pot, da bi pridobili večno življenje z upoštevanjem zapovedi, bi nas Bog rešil po postavi. A to ni bilo mogoče. Zakon ne more nikogar rešiti.

Bog želi, da se dobro obnašamo. Želi, da ljubimo druge in s tem izpolnjujemo postavo. Vendar noče, da bi mislili, da so naša dela kdaj razlog za naše odrešenje. Njegovo zagotavljanje milosti vključuje vedno zavedanje, da nikoli ne bomo »dovolj dobri«, kljub vsem našim prizadevanjem. Če bi naša dela prispevala k odrešenju, bi se imeli s čim pohvaliti. Toda Bog je zasnoval svoj načrt odrešitve tako, da si ne moremo lastiti zaslug za naše odrešenje (Efežanom 2,8-9). Nikoli ne moremo trditi, da si nekaj zaslužimo. Nikoli ne moremo reči, da nam je Bog kaj dolžan.

To se dotika jedra krščanske vere in naredi krščanstvo edinstveno. Druge religije trdijo, da so ljudje lahko dovolj dobri, če se dovolj trudijo. Krščanstvo pravi, da ne moremo biti dovolj dobri. Potrebujemo milost.

Sam po sebi nikoli ne bomo dovolj dobri, zato druge religije ne bodo nikoli dovolj dobre. Edini način, da se rešimo, je Božja milost. Nikoli ne moremo zaslužiti, da bi živeli večno, zato je edini način, da dobimo večno življenje, da nam Bog da nekaj, česar si ne zaslužimo. To je tisto, kar Pavel želi, ko uporablja besedo milost. Odrešenje je dar od Boga, nekaj, kar nikoli ne bi mogli zaslužiti - niti z ohranjanjem zapovedi tisočletij.

Jezus in milost

»Kajti postava je bila dana po Mojzesu,« piše Janez in nadaljuje: »Milost in resnica sta prišli po Jezusu Kristusu« (Jn. 1,17). Janez je videl nasprotje med postavo in milostjo, med tem, kar delamo, in tem, kar nam je dano.

Vendar Jezus ni uporabil besede milost. Toda vse njegovo življenje je bilo zgled milosti in njegove prilike ponazarjajo milost. Včasih je uporabil besedo usmiljenje, da bi opisal, kaj nam Bog daje. »Blagor usmiljenim,« je rekel, »kajti usmiljenje bodo dosegli« (Matej 5,7). S to izjavo je nakazal, da vsi potrebujemo usmiljenje. In omenil je, da bi morali biti glede tega kot Bog. Če cenimo milost, bomo milost izkazovali tudi drugim ljudem.

Ko so pozneje Jezusa vprašali, zakaj se je družil z razvpitimi grešniki, je rekel ljudem: »Toda pojdite in se naučite, kaj pomeni: ‚Uživam v usmiljenju in ne v žrtvovanju‘« (Matej 9,13, citat Hosea 6,6). Bog želi, da izkazujemo usmiljenje, namesto da bi bili perfekcionisti pri izpolnjevanju zapovedi.

Ne želimo, da bi ljudje grešili. Ker pa so prestopki neizogibni, je milost nujno potrebna. To velja za naše medsebojne odnose in naš odnos z Bogom. Bog hoče, da prepoznamo našo potrebo po usmiljenju in da pokažemo milost drugim ljudem. Jezus je dal primer tega, ko je jedel z davkoplačevalci in govoril z grešniki - s svojim vedenjem je pokazal, da Bog želi komunicirati z vsemi nami. On je prevzel vse naše grehe in nam odpustil, da imamo to sožitje.

Jezus je povedal priliko o dveh dolžnikih, enem, ki je dolgoval ogromen znesek, in drugem, ki je dolgoval veliko manjši znesek. Gospodar je odpustil služabniku, ki mu je bil veliko dolžan, ta pa ni odpustil soslužabniku, ki mu je bil dolžan manj. Gospodar je bil jezen in je rekel: »Ali se ne bi moral usmiliti svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?« (Matej 18,33).

Lekcija te prilike: Vsak od nas bi se moral videti kot prvi služabnik, ki mu je bilo odpuščeno ogromno vsoto. Vsi smo do dolge poti izpolnili zahtev zakona, zato nam Bog pokaže usmiljenje - in hoče, da tudi mi pokažemo milost. Seveda, tako na področju milosti kot v pravu, naša dejanja ne dosegajo pričakovanj, zato moramo še naprej zaupati v Božjo milost.

Prispodoba o dobrem Samarijanu se konča s klicem k usmiljenju (Lk 10,37). Pobiralec davkov, ki je prosil za milost, je bil tisti, ki je bil opravičen pred Bogom8,13-14). Izgubljeni sin, ki je zapravil svoje bogastvo in se nato vrnil domov, je bil posvojen, ne da bi si kaj »zaslužil« (Lk 1 Kor5,20). Niti nainska vdova niti njen sin nista storila ničesar, kar bi si zaslužilo vstajenje; Jezus je to storil preprosto iz sočutja (Lk 7,11-15.).

Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa

Jezusovi čudeži so služili za dušenje začasnih potreb. Ljudje, ki so jedli kruh in ribe, so spet postali lačni. Sin, ki je bil dvignjen, je na koncu umrl. Toda milost Jezusa Kristusa bo dana vsem nam z najvišjim dejanjem božanske milosti: Njegovo žrtveno smrt na križu. Tako se je Jezus sam dal za nas - z večnimi, ne zgolj začasnimi posledicami.

Kot je rekel Peter: »Raje verujemo, da smo odrešeni po milosti Gospoda Jezusa« (Apd 1 Kor5,11). Evangelij je sporočilo Božje milosti (Apd 14,3; 20,24. 32). Ustvarjeni smo po milosti »z odrešenjem, ki je po Jezusu Kristusu« (Rimljanom 3,24) upravičeno. Božja milost je povezana z Jezusovo žrtev na križu. Jezus je umrl za nas, za naše grehe in mi smo rešeni zaradi tega, kar je storil na križu (v. 25). Po njegovi krvi imamo odrešenje (Efežanom 1,7).

Toda Božja milost presega odpuščanje. Luka nam pove, da je bila Božja milost z učenci, ko so oznanjali evangelij (Apd. 4,33). Bog jim je izkazal naklonjenost tako, da jim je dal pomoč, ki si je niso zaslužili. Toda ali človeški očetje ne počnejo enako? Ne samo, da podarimo svojim otrokom, ko niso storili ničesar, da bi si to zaslužili, dajemo jim tudi darila, ki si jih niso mogli zaslužiti. To je del ljubezni in odraža Božjo naravo. Milost je velikodušnost.

Ko so župljani v Antiohiji poslali Pavla in Barnaba na misijonsko potovanje, so jima naročili, naj bosta po božji milosti4,26; 15,40). Z drugimi besedami, zaupali so jih v božjo skrb in verjeli, da bo Bog poskrbel za popotnike in jim dal, kar potrebujejo. To je del njegove milosti.

Duhovni darovi so tudi delo milosti. »Različne darove imamo,« piše Pavel, »glede na milost, ki nam je dana« (Rimljanom 12,6). »Vsakemu izmed nas je bila dana milost po meri Kristusovega daru« (Efežanom 4,7). »In služite drug drugemu, vsak z darom, ki ga je prejel, kot dobri oskrbniki raznolikih Božjih milosti« (1. Peter 4,10).

Pavel se je zahvalil Bogu za duhovne darove, s katerimi je obilno obdaril vernike (1. Corinthians 1,4-5). Prepričan je bil, da bo Božja milost med njimi v izobilju in jim bo omogočila, da se bodo še bolj povečali v vsakem dobrem delu (2. Corinthians 9,8).

Vsako dobro darilo je dar od Boga, rezultat milosti, namesto tega, kar si zaslužimo. Zato bi morali biti hvaležni za najpreprostejše blagoslove, za petje ptic, vonj rož in smeh otrok. Tudi življenje je samo po sebi razkošje, ne nujnost.

Pavlova lastna služba mu je bila dana po milosti (Rim 1,5; 15,15; 1. Corinthians 3,10; Galačani 2,9; Efežanom 3,7). Vse, kar je počel, je hotel narediti po božji milosti (2. Corinthians 1,12). Njegova moč in sposobnosti so bili dar milosti (2. Korinčanom 12,9). Če bi Bog lahko rešil in uporabil najhujšega od vseh grešnikov (tako se je opisal Pavel), lahko zagotovo vsakemu od nas odpusti in nas uporabi. Nič nas ne more ločiti od njegove ljubezni, od njegove želje, da bi nam dal darila.

Naš odgovor na milost

Kako naj se odzovemo na Božjo milost? Z milostjo, seveda. Usmiljeni bi morali biti, tako kot je Bog poln usmiljenja (Lk 6,36). Drugim moramo odpuščati tako, kot je bilo odpuščeno nam. Služiti moramo drugim, tako kot so bili streženi nam. Do drugih bi morali biti prijazni tako, da jim izkazujemo dobrohotnost in prijaznost.

Naj bodo naše besede polne milosti (Kološanom 4,6). Biti moramo prijazni in prijazni, odpuščati in predajati v zakonu, poslu, službi, cerkvi, prijateljem, družini in tujcem.

Pavel je finančno velikodušnost opisal tudi kot delo milosti: »Vam pa, dragi bratje, oznanjamo milost Božjo, ki je podeljena cerkvam v Makedoniji. Kajti njihovo veselje je bilo neizmerno, ko so bili preizkušeni z veliko stisko, in čeprav so zelo ubogi, so dajali obilo v vsej preprostosti. Kajti po svojih najboljših močeh, pričam, so se voljno dali celo nad svojimi močmi« (2. Corinthians 8,1-3). Prejeli so veliko in so bili potem pripravljeni veliko dati.

Dajanje je dejanje milosti (v. 6) in velikodušnosti – bodisi v finančni, časovni, spoštovanju ali kako drugače – in je primeren način, da se odzovemo na milost Jezusa Kristusa, ki je dal samega sebe, da nam je dal, da smo bi lahko bil obilno blagoslovljen (v. 9).

Joseph Tkach

Božja milost