Trenutna sreča

170 trenutna srečna radost Ko sem v članku Psychology Today videl to znanstveno formulo za srečo, sem se glasno zasmejal:

Čeprav je ta absurdna formula ustvarila trenutno srečo, ni ustvarila trajne radosti. Prosim, ne razumite narobe; Uživam v dobrem smehu, tako kot vsi ostali. Zato cenim izjavo Karla Bartha: »Smej se; je najbližje božji milosti. »Čeprav nas tako sreča kot veselje lahko nasmejita, je med njima bistvena razlika. Drugačnost, ki sem jo doživel pred mnogimi leti, ko mi je umrl oče (na sliki sva skupaj na desni). Očetovega odhoda seveda nisem bil vesel, me je pa tolažilo in spodbujalo veselje ob spoznanju, da v večnosti doživlja novo bližino Boga. Misel na to veličastno resničnost se je nadaljevala in me veselila. Odvisno od prevoda Sveto pismo uporabi besedi srečen in sreča približno 30-krat, medtem ko se veselje in veselje pojavita več kot 300-krat. V Stari zavezi je hebrejska beseda Sama (v prevodu veseliti se, veselje in veselje) uporabljena za pokrivanje številnih človeških izkušenj, kot so spolnost, poroka, rojstvo otrok, žetev, zmaga in pitje vina (Pesem pesmi 1,4 ; Pregovori 05,18; psalm 113,9; Izaija 9,3 in psalm 104,15). V Novi zavezi se grška beseda chara uporablja predvsem za izražanje veselja nad Božjim odrešilnim dejanjem, prihodom njegovega Sina (Luka 2,10) in Jezusovo vstajenje (Lk 24,41). Ko jo beremo v Novi zavezi, razumemo, da je beseda veselje več kot občutek; je odločilna značilnost kristjana. Veselje je del sadja, ki ga proizvede notranje delo Svetega Duha.

Dobro poznamo veselje, ki ga najdemo v dobrih delih iz prispodob o izgubljeni ovci, izgubljenem kovancu in izgubljenem sinu5,2-24) glej. Skozi obnovo in spravo tega, kar je bilo »izgubljeno«, vidimo tu glavno osebnost, ki uteleša Boga Očeta kot veselje. Sveto pismo nas tudi uči, da na pravo veselje ne vplivajo zunanje okoliščine, kot so bolečina, tesnoba in izguba. Trpljenju zaradi Kristusa lahko sledi veselje (Kološanom 1,24) biti. Jezus kljub strašnemu trpljenju in sramoti križanja doživlja veliko veselje2,2).

Ker smo spoznali resničnost večnosti, smo mnogi od nas našli pravo veselje tudi takrat, ko smo se morali posloviti od ljubljene osebe. To je res, ker med ljubeznijo in veseljem obstaja nezlomljivo razmerje. To vidimo v Jezusovih besedah, ko je povzel svoje nauke za svoje učence: »Vse to vam povem, da bi vam bilo moje veselje polno in vaše veselje s tem popolno. In tako je moja zapoved: Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,11-12). Tako kot rastemo v Božji ljubezni, raste tudi naše veselje. Ko rastemo v ljubezni, raste v nas ves sad Svetega Duha.

V svojem pismu cerkvi v Filipih, ki ga je Pavel napisal med zaprtjem v Rimu, nam pomaga razumeti razliko med srečo in veseljem. V tem pismu je 16-krat uporabil besede veselje, veselje in veselje. Obiskal sem številne zapore in centre za pridržanje in običajno tam ne boste našli srečnih ljudi. Toda Paul, priklenjen v ječo, je čutil veselje, ne da bi vedel, ali bo živel ali umrl. Zaradi svoje vere v Kristusa je bil Pavel pripravljen svoje okoliščine videti skozi oči vere v zelo drugačni luči, kot bi jo videla večina ljudi. Upoštevajte, kaj je rekel v Filipljanom 1,12-14 je napisal/a:

»Dragi moji bratje! Želim, da veste, da moje pridržanje ni preprečilo širjenja evangelija. Nasprotno! Zdaj je postalo vsem mojim tukajšnjim paznikom in tudi ostalim udeležencem procesa jasno, da sem zaprt samo zato, ker verujem v Kristusa. Poleg tega so mnogi kristjani z mojim zaporom pridobili nov pogum in zaupanje. Zdaj oznanjajo Božjo besedo brez strahu in sramežljivosti.«

Te močne besede so izhajale iz notranjega veselja, ki ga je Pavel doživljal kljub svojim okoliščinam. Vedel je, kdo je v Kristusu in kdo je Kristus v njem. V Filipljanom 4,11-13 je napisal/a:

»Tega ne govorim, da bi pritegnil vašo pozornost na svoje potrebe. Navsezadnje sem se naučil znajti v vseh življenjskih situacijah. Ne glede na to, ali imam malo ali veliko, mi je oboje dobro znano, zato sem kos obema: lahko sem sit in stradam; Lahko sem v pomanjkanju in lahko imam v izobilju. Vse to zmorem po Kristusu, ki mi daje moč in moč.«

Razliko med srečo in radostjo lahko povzamemo na več načinov.

Sreča je začasna, pogosto traja samo trenutek ali je posledica kratkoročnega zadovoljstva. Radost je večna in duhovna, ključ do spoznanja, kdo je Bog in kaj je storil, kaj dela in kaj bo naredil.
Ker je sreča odvisna od mnogih dejavnikov. To je minljivo, še vedno poglobljeno ali zorenje. Radost se razvija tudi, ko raste v odnosu do Boga in drug z drugim.
Sreča izhaja iz časovnih, zunanjih dogodkov, opazovanj in dejanj. Radost leži v vas in prihaja iz dela Svetega Duha.

Ker nas je Bog ustvaril za občestvo s seboj, nič drugega ne more zadovoljiti naše duše in nam prinesti trajnega veselja. Po veri Jezus živi v nas in mi v njem. Ker ne živimo več zase, se lahko veselimo vseh situacij, tudi trpljenja (James 1,2), združitev z Jezusom, ki je trpel za nas. Kljub velikemu trpljenju v zaporu je Pavel pisal v Filipljanom 4,4: "Veselite se, da pripadate Jezusu Kristusu. In še enkrat želim reči: Veselite se!"

Jezus nas je poklical k življenju darovanja za druge. V tem življenju je na videz paradoksalna izjava: »Kdor hoče za vsako ceno rešiti svoje življenje, ga bo izgubil, kdor pa da svoje življenje zame, ga bo pridobil za vedno.« (Matej 16,25). Kot ljudje pogosto preživimo ure ali dneve, ko malo razmišljamo o Božji slavi, ljubezni in svetosti. Toda prepričan sem, da bomo, ko bomo videli Kristusa v njegovi polni slavi, staknili glave in rekli: "Kako sem lahko dal toliko pozornosti drugim stvarem?"

Kristusa še ne vidimo tako jasno, kot bi si želeli. Tako rekoč živimo v slumih in težko si je predstavljati kraje, kjer še nikoli nismo bili. Preveč smo zaposleni s preživetjem v slumu, da bi vstopili v Božjo slavo (glejte naš članek Veselje odrešenja). Veselje večnosti omogoča razumevanje trpljenja tega življenja kot priložnosti za prejem milosti, spoznavanje Boga in globlje zaupanje vanj. Radosti večnosti začnemo še bolj ceniti, ko se borimo s suženjstvom greha in vsemi težavami tega življenja. Še bolj bomo cenili poveličana telesa, ko bomo izkusili bolečino naših fizičnih teles. Verjamem, da je zato Karl Barth rekel: »Veselje je najpreprostejša oblika hvaležnosti.« Lahko smo hvaležni, da je bilo veselje vzpostavljeno pred Jezusom. Jezusu je omogočila prestati križ. Prav tako je bilo veselje pred nami.

Joseph Tkach
Predsednik GRACE COMMUNION INTERNATIONAL

Trenutna sreča za trajno veselje