Naloga cerkve

Človeške strategije temeljijo na omejenem človeškem razumevanju in najboljših ocenah ljudi. Po drugi strani pa Božja strategija, njegov poziv v našem življenju, temelji na popolnoma popolnem razumevanju temeljne in končne realnosti. To je resnično slava krščanstva: stvari so predstavljene v resnici. Krščanska diagnoza vseh bolezni na svetu, od konfliktov med narodi do napetosti v človeški duši, je resnična, ker odraža resnično razumevanje človeškega stanja.

Črke NT se vedno začnejo z resnico, pravimo ji "nauk". Pisatelji NT nas vedno znova kličejo k resničnosti. Šele ko je ta resnica postavljena, preidejo na namigi o praktični uporabi. Kako neumno je začeti z nečim drugim, razen resnice.

V uvodnem poglavju Efežanov Pavel podaja več jasnih izjav o namenu cerkve. Ne gre samo za namen večnosti, za megleno prihodnjo domišljijo, ampak za namen tukaj in zdaj. 

Cerkev bi morala odražati Božjo svetost

»Kajti v njem nas je izbral še pred ustanovitvijo sveta, da bi stali pred njegovim obličjem sveti in neoporečni« (Efežanom 1,4). Tu jasno vidimo, da cerkev ni le božja misel. Načrtovano je bilo že dolgo preden je bil svet ustvarjen.

In kaj je prvi interes Boga za Cerkev? On ni prvi zainteresiran za to, kaj cerkev počne, ampak kaj je cerkev. Biti mora potekati pred dejanjem, kajti tisto, kar smo, določa tisto, kar počnemo. Da bi razumeli moralni značaj Božjega ljudstva, je bistveno razumeti naravo Cerkve. Kot kristjani bi morali biti moralni primeri sveta, ki odražajo čisto naravo in svetost Jezusa Kristusa.

Očitno je, da bi moral pravi kristjan, bodisi nadškof bodisi navaden laik, z načinom življenja, govorjenja, delovanja in reagiranja jasno in prepričljivo ponazarjati svoje krščanstvo. Kristjani smo bili poklicani, da stojimo »sveti in neoporečni« pred Bogom. Odsevati moramo njegovo svetost, to je tudi namen Cerkve.

Cerkev naj bi pokazala Božjo slavo

Pavel nam za Cerkev v prvem poglavju Efežanov daje še en namen: »V Jezusu Kristusu nas je posvetil v ljubezen do sinov, ki naj bi bili po njegovi volji, da bi hvalili slavo njegove milosti« (r. 5 ). "Morali bi služiti v slavo njegove slave, mi, ki smo od začetka polagali upanje v Kristusa" (r. 12).

Ne pozabite! Stavek: "Mi, ki od začetka upamo v Kristusa," nanaša na nas kristjane, ki smo usojeni, poklicani, da živimo za hvalnico njegove slave. Prva naloga cerkve ni blaginja ljudi. Zagotovo je Bogu zelo pomembno tudi naše počutje, vendar to ni primarna naloga cerkve. Nasprotno, Bog nas je izbral, da hvalimo njegovo slavo, da bi se po našem življenju njegova slava razodela svetu. Kot pravi »Upanje za vse«: »Zdaj moramo s svojim življenjem narediti Božjo slavo vidno vsem.«

Kaj je Božja slava? Je sam Bog, razodetje, kaj Bog je in kaj počne. Problem tega sveta je nepoznavanje Boga. Ona ga ne razume. V vsem svojem iskanju in tavanju v iskanju resnice ne pozna Boga. Toda Božja slava bi morala razodeti Boga, da pokaže svetu, kaj v resnici je. Ko se skozi cerkev pokažejo Božja dela in Božja narava, je poveličan. Kot Paul v 2. Korinčanom 4:6 je opisano:

Kajti Bog je tisti, ki je zapovedal: »Naj luč zasije iz teme!« On je tisti, ki je povzročil, da luč zasije v naših srcih, da spoznanje Božje slave zasije v Kristusovem obličju.

Ljudje lahko vidijo Božjo slavo v Kristusovem obrazu, v njegovem značaju. In to slavo, kot pravi Pavel, najdemo tudi »v naših srcih«. Bog kliče Cerkev, da svetu razodene slavo njegovega značaja, ki se nahaja na Kristusovem obličju. To je omenjeno tudi v Pismu Efežanom 1:22-23: »Vse je položil pred njegove (Jezusove) noge in ga postavil za vrhovnega poglavarja Cerkve, ki je njegovo telo, polnost njega, ki napolnjuje vse v vsem.« To je mogočna izjava! Tu Pavel pravi, da je vse, kar Jezus je (njegova polnost), vidno v njegovem telesu, in to je cerkev! Skrivnost cerkve je, da Kristus živi v njej in sporočilo cerkve svetu je, da ga oznanjamo in govorimo o Jezusu. Pavel to skrivnost resnice o cerkvi ponovno opisuje v Efežanom 2,19-22

V skladu s tem niste več tujci in tujci, ampak ste polnopravni državljani svetih in Božjih sobiteljev, zgrajenih na zemlji apostolov in prerokov, v katerih je Jezus sam Jezus Kristus. V njem se vsaka rov, ki je trdno združena, dvigne v sveti tempelj v Gospodu in v tem se tudi vi zgradite v božje prebivališče v Duhu.

Tu je sveta skrivnost Cerkve, to je Božje prebivališče. Živi v svojih ljudeh. To je velika poklicanost Cerkve, narediti nevidnega Kristusa vidnega. Pavel v Efežanom 3.9-10 opisuje svojo lastno službo kot vzorni kristjan: »In da bi vsem razsvetlil izpolnitev skrivnosti, ki je bila od nekdaj skrita v Bogu, Stvarniku vsega, tako da zdaj raznovrstna Božja modrost naj se razodene silam in oblastem v nebesih po cerkvi.«

Jasno. Delo cerkve je, da "se razodeva raznovrstna Božja modrost." Ne razglašajo se samo ljudem, ampak tudi angelom, ki čuvajo cerkev. To so »oblasti in sile v nebeških prostorih.« Poleg ljudi obstajajo tudi druga bitja, ki so pozorna na cerkev in se od nje učijo.

Zagotovo je iz zgornjih verzov ena stvar zelo jasna: poziv cerkvi je, da z besedami razglasimo in pokažemo s svojim odnosom in dejanji Kristusov značaj, ki živi v nas. Oznanjati moramo resničnost srečanja z živim Kristusom, ki spreminja življenje, in ponazarjati to preobrazbo skozi nesebično življenje, polno ljubezni. Dokler tega ne storimo, nič drugega, kar počnemo, ne bo delovalo za Boga. To je klic cerkve, o katerem govori Pavel, ko piše v Efežanom 4:1: "Rotim vas torej ... hodite vredni poklica, ki vam je prišel."

Upoštevajte, kako Gospod Jezus sam potrdi ta klic v začetnem poglavju, 8. vrstici Apostolskih del. Tik preden se Jezus povzpne k svojemu Očetu, reče svojim učencem: »Vendar boste prejeli moč, ko pride Sveti Duh nad vas, in mi boste priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji in do konca sveta. zemlja."
Namen št. 3: Cerkev bi morala biti priča Kristusu.

Cerkveni poziv je biti priča in priča je tista, ki živo razlaga in upodablja. Apostol Peter ima čudovito besedo o pričevanju Cerkve v svojem prvem pismu: »Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevo duhovništvo, sveta skupnost, ljudstvo, ki je izbrano v vašo last, in vi morate oznanjati kreposti (dela slave) njega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovita svetloba." (1. Peter 2,9)

Prosimo, upoštevajte strukturo "Vi ste ... in bi morali." To je naša primarna naloga kristjanov. Jezus Kristus prebiva v nas, da lahko upodabljamo življenje in značaj Enega. Odgovornost vsakega kristjana je, da deli ta klic Cerkvi. Vsi so poklicani, v vseh prebiva Božji Duh, od vseh se pričakuje, da izpolnijo svoj klic v svetu. To je jasen ton, ki odmeva po pismu Efežanom. Pričevanje Cerkve se lahko včasih izrazi kot skupina, vendar je odgovornost pričevanja osebna. To je moja in vaša osebna odgovornost.

Potem pa pride na dan drug problem: problem morebitnega lažnega krščanstva. Za cerkev in tudi za posameznega kristjana je tako enostavno govoriti o razlaganju Kristusovega značaja in veličastno trditi, da to počnete. Mnogi nekristjani, ki dobro poznajo kristjane, iz izkušenj vedo, da podoba, ki jo predstavljajo kristjani, ni vedno prava svetopisemska podoba Jezusa Kristusa. Zato apostol Pavel uporablja skrbno izbrane besede, da opiše ta pristni Kristusov značaj: »Z vso ponižnostjo in krotkostjo, s potrpežljivostjo kakor tisti, ki prenašate drug drugega v ljubezni, in marljivo ohranite edinost duha po vezi mir.” (Efežanom 4:2-3)

Ponižnost, potrpežljivost, ljubezen, edinost in mir so Jezusove prave lastnosti. Kristjani naj bodo priče, vendar ne arogantni in nesramni, ne z držo »svetejši od tebe«, ne v hinavski arogantnosti in prav gotovo ne v umazanem cerkvenem sporu, kjer kristjani nasprotujejo kristjanom. Cerkev ne bi smela govoriti o sebi. Morala bi biti nežna, ne sme vztrajati pri svoji moči ali iskati več prestiža. Cerkev ne more rešiti sveta, lahko pa Gospod Cerkve. Kristjani naj ne delajo za Cerkev ali za to trošijo svoje življenjske moči, ampak za Gospoda Cerkve.

Cerkev ne more obdržati svojega Gospoda, dokler se ona povzdigne. Prava cerkev ne išče moči v očeh sveta, ker že ima vso moč, ki jo potrebuje od Gospoda, ki prebiva v njej.

Nadalje, Cerkev mora biti potrpežljiva in odpuščena, vedoč, da je za seme resnice potreben čas za rast, čas za rast in čas, da prinese sad. Cerkev ne bi smela zahtevati, da družba nenadoma hitro spremeni dolgotrajen vzorec. Namesto tega bi morala Cerkev ponazoriti pozitivne družbene spremembe skozi svoj primer, da bi se izogibala zlu, prakticirala pravičnost in s tem širila seme resnice, ki se nato ukorenini v družbi in na koncu prinese plod sprememb.

Izjemen znak pristnega krščanstva

V svoji knjigi The Decline and Fall of the Roman Empire zgodovinar Edward Gibbon propada Rima ne pripisuje invaziji sovražnikov, ampak notranjemu razkroju. V tej knjigi je odlomek, ki si ga je Sir Winston Churchill zapomnil, ker se mu je zdel tako primeren in poučen. Pomembno je, da je ta odlomek obravnaval vlogo cerkve v propadajočem imperiju.

»Medtem ko je bila velika entiteta (Rimski imperij) napadena z odkritim nasiljem in spodkopana zaradi počasnega propada, se je čista in ponižna vera nežno prikradla v um ljudi, zrasla v tišini in nizkosti, bila opogumljena z odporom in končno uveljavljena prapor križa na ruševinah Kapitola.« Najpomembnejše znamenje življenja Jezusa Kristusa pri kristjanu je seveda ljubezen. Ljubezen, ki sprejema druge takšne, kot so. Ljubezen, ki je usmiljena in odpušča. Ljubezen, ki skuša zaceliti nesporazume, delitve in razpadle odnose. Jezus je v Janezu 13:35 rekel: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj.« Ta ljubezen se nikoli ne izraža s tekmovalnostjo, pohlepom, bahanjem, nepotrpežljivostjo ali predsodki. Je pravo nasprotje zlorabe, obrekovanja, trmoglavosti in delitev.

Tu odkrivamo združujočo moč, ki omogoča Cerkvi, da izpolni svoj namen v svetu: Kristusovo ljubezen. Kako odražamo Božjo svetost? Z našo ljubeznijo! Kako razkrivamo Božjo slavo? Z našo ljubeznijo! Kako smo priča resničnosti Jezusa Kristusa? Z našo ljubeznijo!
NT nima veliko povedati o kristjanih, ki se ukvarjajo s politiko, ali branijo "družinske vrednote", ali spodbujajo mir in pravičnost, ali nasprotujejo pornografiji, ali branijo pravice te ali one zatirane skupine. Ne pravim, da se kristjani ne bi smeli ukvarjati s temi vprašanji. Očitno je, da človek ne more imeti srca, polnega ljubezni do ljudi, in ne biti zaskrbljen zaradi takšnih stvari. Toda NZ govori razmeroma malo o teh stvareh, kajti Bog ve, da je edini način za rešitev teh težav in popravilo porušenih odnosov z uvedbo povsem nove dinamike v življenja ljudi – dinamike življenja Jezusa Kristusa.

To je življenje Jezusa Kristusa, ki ga moški in ženske resnično potrebujejo. Odstranitev teme se začne z vnosom svetlobe. Odstranitev sovraštva se začne z uvedbo ljubezni. Odstranjevanje bolezni in izopačenosti se začne z uvajanjem življenja. Začeti moramo uvajati Kristusa, ker je to naš poklic, na katerega smo bili poklicani.

Evangelij je vzklil v družbenem ozračju, podobnem našemu: bil je čas krivic, rasnih delitev, divjega kriminala, nemoralnosti, gospodarske negotovosti in vsesplošnega strahu. Zgodnja cerkev se je borila za preživetje pod neusmiljenim in morilskim preganjanjem, ki si ga danes ne moremo niti predstavljati. Toda zgodnja cerkev svojega poklica ni videla v boju proti nepravičnosti in zatiranju ali v uveljavljanju svojih "pravic". Zgodnja cerkev je svoje poslanstvo videla kot odsev božje svetosti, razodevanje božje slave in pričevanje o resničnosti Jezusa Kristusa. In to ji je uspelo z nazornim izkazovanjem brezmejne ljubezni do svojih ljudi in tudi do tistih zunaj.

Zunanjost vrča

Kdor išče sveto pismo, ki podpira stavke, proteste, bojkote in druge politične akcije za reševanje družbenih pomanjkljivosti, bo razočaran. Jezus je to imenoval »zunanjo umivanje«. Prava krščanska revolucija spreminja ljudi od znotraj. Očisti notranjost skodelice. Ne spremeni samo ključnih besed na plakatu, ki ga oseba nosi. Spremeni srce osebe.

Cerkve tu pogosto zdrsnejo. Postanejo obsedeni s političnimi programi, bodisi desnimi ali levimi. Kristus je prišel na svet, da bi spremenil družbo, vendar ne s političnimi dejanji. Njegov načrt je, da spremeni družbo s preoblikovanjem posameznika v tej družbi tako, da mu da novo srce, nov um, preusmeritev, novo smer, novo rojstvo, novo prebujeno življenje in smrt samega sebe in sebičnosti. Ko se posameznik spremeni na ta način, imamo novo družbo.

Ko se spremenimo od znotraj, ko se notranjost prečisti, se spremeni celoten naš pogled na medčloveške odnose. Ko se soočimo s konfliktom ali slabim ravnanjem, se ponavadi odzovemo v smislu "oko za oko". Toda Jezus nas kliče k novemu odgovoru: »Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo«. K takšnemu odgovoru nas kliče apostol Pavel, ko piše: »Bodite enoumni med seboj.....Ne vračajte hudega za hudo.....Ne dajte se premagati hudemu, ampak premagajte hudo z dobrim« . (Rimljanom 12:14-21)

Sporočilo, ki ga je Bog zaupal Cerkvi, je najlepše sporočilo, ki ga je svet kdaj slišal. Ali bi morali to sporočilo vrniti v korist političnega in družbenega delovanja? Ali bi morali biti prepričani, da je cerkev le sekularna, politična ali družbena organizacija? Ali imamo dovolj vere v Boga, ali se strinjamo z njim, da bo krščanska ljubezen, ki je živela v njegovi cerkvi, spremenila ta svet in ne politično moč in druge družbene ukrepe?

Bog nas kliče, da postanemo odgovorne osebe, ki širijo to radikalno, moteče, življenjsko spreminjajoče dobre novice Jezusa Kristusa po vsej družbi. Cerkev mora ponovno vstopiti v trgovino in industrijo, izobraževanje in učenje, umetnost in družinsko življenje ter naše družbene institucije s tem močnim, preobrazbenim in neprimerljivim sporočilom. Vstali Gospod Jezus Kristus je prišel k nam, da bi v nas vsadil svoje neskončno življenje. Pripravljen je in sposoben nas je preobraziti v ljubeče, potrpežljive in zaupanja vredne ljudi, zato smo okrepljeni, da se spopademo z vsemi težavami in izzivi življenja. To je naše sporočilo utrujenemu svetu, polnemu strahu in trpljenja. To je sporočilo ljubezni in upanja, ki ga prinašamo v neukrotljiv in obupan svet.

Živimo, da odsevamo Božjo svetost, razkrivamo Božjo slavo in pričamo o tem, da je Jezus prišel očistiti moške in ženske znotraj in zunaj. Živimo, da se ljubimo in pokazujemo svetovni krščanski ljubezni. To je naš namen, to je poklic Cerkve.

Michael Morrison