Sveti Duh

Sveti Duh je tretja oseba Božanstva in za vedno odhaja od Očeta po Sinu. Je tolažnik, ki ga je obljubil Jezus Kristus, ki ga je Bog poslal vsem vernikom. Sveti Duh živi v nas, nas združuje z Očetom in Sinom ter nas preoblikuje s kesanjem in posvečenjem ter nas z nenehnim obnavljanjem prilagaja Kristusovi podobi. Sveti Duh je vir navdiha in prerokbe v Svetem pismu ter vir edinosti in druženja v Cerkvi. Daje duhovne darove za delo evangelija in je kristjanov stalni vodnik do vse resnice. (Janez 14,16; 15,26; Apostolska dela 2,4.17-19.38; Matej 28,19; Janez 14,17-26; 1 Peter 1,2; Tit 3,5; 2. Peter 1,21; 1. Korinčanom 12,13; 2. Korinčanom 13,13; 1. Korinčanom 12,1-11; Apostolska dela 20,28:1; Janez 6,13)

Sveti Duh je Bog

Sveti Duh, to je Bog pri delu - ustvarja, govori, preoblikuje, živi v nas, deluje v nas. Čeprav Sveti Duh lahko opravlja to delo brez našega znanja, je koristno vedeti več.

Sveti Duh ima lastnosti Boga, je enačen z Bogom in opravlja dela, ki jih opravlja samo Bog. Tako kot Bog je tudi Duh svet – tako svet, da je žalitev Svetega Duha tako hud greh kot teptanje Božjega Sina (Hebrejcem 10,29). Bogokletstvo na Svetega Duha je eden od neodpustljivih grehov (Mt 1.2,31). To nakazuje, da je duh svet po naravi, torej ne le v lasti podeljene svetosti, kot je bilo v primeru templja.

Tako kot Bog je tudi Sveti Duh večen (Hebrejcem 9,14). Tako kot Bog je tudi Sveti Duh vseprisoten (Psalm 139,7-10). Tako kot Bog je tudi Sveti Duh vseved (1. Corinthians 2,10-11; Janez 14,26). Sveti Duh ustvarja (Job 33,4; psalm 104,30) in omogoča čudeže (Matej 12,28; Rimljanom 15:18-19), ki v svoji službi opravlja Božje delo. V več svetopisemskih odlomkih se Oče, Sin in Sveti Duh omenjajo kot enako božanski. V odlomku o »darovih Duha« Pavel nasproti postavlja »enega« Duha, »enega« Gospoda in »enega« Boga (1 Kor. 1 Kor.2,4-6). Pismo zapre s tridelno molitveno formulo (2 Kor. 13,13). In Peter predstavi črko z drugo tridelno formulo (1. Peter 1,2). To ni dokaz enotnosti, vendar jo podpira.

Edinost je še močneje izražena v krstni formuli: »[Krščujte jih] v imenu [ednina] Očeta in Sina in Svetega Duha« (Matej 28,19). Trije imajo eno samo ime, navedbo entitete, bitja.

Ko Sveti Duh nekaj naredi, to naredi Bog. Ko govori Sveti Duh, govori Bog. Ko je Ananija lagal Svetemu Duhu, je lagal Bogu (Apd 5,3-4). Kot pravi Peter, Ananija ni lagal le Božjemu predstavniku, ampak samemu Bogu. Nemogoče je »lagati« neosebni sili.

Na neki točki Pavel pravi, da kristjani uporabljajo tempelj Svetega Duha (1Ko 6,19), drugje, da smo Božji tempelj (1. Corinthians 3,16). Tempelj je namenjen čaščenju božanskega bitja, ne neosebne sile. Ko Pavel piše o »templju Svetega Duha«, posredno pravi: Sveti Duh je Bog.

Tudi v Apostolskih delih 13,2 Sveti Duh se enači z Bogom: »Ko pa sta služila Gospodu in se postila, je Sveti Duh rekel: Loči me od Barnaba in Savla za delo, h kateremu sem ju poklical.« Tu Sveti Duh govori kot Bog. Podobno pravi, da so ga Izraelci »poskušali in preizkušali« in da sem »v svoji jezi prisegel, da ne bodo prišli k mojemu počitku« (Heb. 3,7-11.).

Kljub temu – Sveti Duh ni le nadomestno ime za Boga. Sveti Duh je nekaj drugega kot Oče in Sin; B. pokazal ob Jezusovem krstu (Mat 3,16-17). Trije so različni, a eno.

Sveti Duh opravlja Božje delo v našem življenju. Smo »Božji otroci«, torej rojeni od Boga (Jn 1,12), kar je enakovredno »rojen iz Duha« (Jn 3,5-6). Sveti Duh je medij, zahvaljujoč kateremu Bog prebiva v nas (Efežanom 2,22; 1. Johannes 3,24; 4,13). Sveti Duh prebiva v nas (Rim 8,11; 1. Corinthians 3,16) - in ker Duh prebiva v nas, lahko rečemo, da Bog prebiva v nas.

Duh je oseben

Sveto Duh Sveto pismo pripisuje osebne lastnosti.

• Duh živi (Rim 8,11; 1. Corinthians 3,16)
• Duh govori (Apostolska dela 8,29; 10,19; 11,12; 21,11; 1. Timotej 4,1; Hebrejcem 3,7 itd.).
• Duh včasih uporablja osebni zaimek »jaz« (Apd 10,20; 13,2).
• Z duhom se lahko pogovarjamo, ga skušamo, žalujemo, zmerjamo, preklinjamo (Apostolska dela 5, 3. 9; Efežanom 4,30;
  Hebrejcem 10,29; Matej 12,31).
• Duh vodi, predstavlja, kliče, spodbuja (Rim 8,14. 26; Dejanja 13,2; 20,28).

Römer 8,27 govori o "čutu duha". On razmišlja in presoja – odločitev mu lahko »ugodi« (Apd 15,28). Um "ve", um "dodeljuje" (1. Corinthians 2,11; 12,11). To ni brezosebna moč.

Jezus imenuje Svetega Duha – v grškem jeziku Nove zaveze – ​​parakletos – kar pomeni tolažnik, zagovornik, pomočnik. "In jaz bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo z vami vekomaj: Duha resnice..." (Jn 14,16-17). Tako kot Jezus uči Sveti Duh, prvi Tolažnik učencev, on pričuje, odpira oči, vodi in razodeva resnico4,26; 15,26; 16,8 in 13-14). To so osebne vloge.

Janez uporablja moško obliko parakletos; ni bilo treba dajati besede v srednji rod. V Janezu 16,14 osebni zaimki v moškem rodu (»on«) se uporabljajo tudi v grščini, v povezavi z pravzaprav besedo srednjega rodu »duh«. Enostavno bi bilo preklopiti na zaimke srednjega rodu ("to"), vendar John tega ne stori. Duh je lahko moški ("on"). Seveda je slovnica tukaj razmeroma nepomembna; pomembno je, da ima Sveti Duh osebne lastnosti. On ni nevtralna sila, ampak inteligenten in božanski pomočnik, ki prebiva v nas.

Duh v Stari zavezi

Sveto pismo nima svojega poglavja ali knjige z naslovom »Sveti Duh«. O Duhu se učimo malo tu, malo tam, kjerkoli Sveto pismo govori o njegovem delovanju. V Stari zavezi je relativno malo najti.

Duh je sodeloval pri ustvarjanju življenja in je vključen v njegovo vzdrževanje (1. Mose 1,2; Delo 33,4; 34,14). Božji Duh je napolnil Bezazel z "vso primernostjo" za gradnjo tabernaklja (2. Mojzes 31,3-5). Izpolnil je Mojzesa in prišel nad sedemdeset starešin (4. Mose 11,25). Jozueta je napolnil z modrostjo in dal Samsonu in drugim voditeljem moč ali sposobnost za boj4,9; sodnik [presledek]]6,34; 14,6).

Božji duh je bil dan Savlu in pozneje spet odvzet (1. Samuel 10,6; 16,14). Duh je dal Davidu načrte za tempelj8,12). Duh je navdihnil preroke, da so govorili (4. Mojzes 24,2; 2. Samuel 23,2; 1 Chr 12,19; 2 Chr 15,1; 20,14; Ezekiel 11,5; Zaharija 7,12; 2. Peter 1,21).

Tudi v Novi zavezi je duh ljudem omogočil govorjenje, na primer Elizabeto, Zaharija in Simeona (Lk. 1,41. 67; 2,25-32). Janez Krstnik je bil že od rojstva napolnjen z Duhom (Lk 1,15). Njegovo najpomembnejše dejanje je bila napoved Jezusovega prihoda, ki naj ne bi krščeval ljudi le z vodo, ampak »s Svetim Duhom in ognjem« (Lk. 3,16).

Duh in Jezus

Sveti Duh je vedno imel pomembno vlogo v Jezusovem življenju. Prinesel je Jezusovo spočetje (Matej 1,20), se je spustil nanj, ko je bil krščen (Matej 3,16), popeljal Jezusa v puščavo (Lk 4,1) in ga mazilil za oznanjevalca evangelija (Lk 4,18). Z »Božjim Duhom« je Jezus izganjal zle duhove (Matej 12,28). Po Duhu se je daroval v daritev za greh (Hebrejcem 9,14), in po istem Duhu je bil vstal od mrtvih (Rim 8,11).

Jezus je učil, da bo v času preganjanja Duh govoril po učencih (Matej 10,19-20). Učil jih je, naj krstijo nove učence »v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« (Matej 28,19). Bog bo, je obljubil, dal Svetega Duha vsem, ki ga bodo prosili (Lk
11,13).

Jezusove najpomembnejše nauke o Svetem Duhu najdemo v Janezovem evangeliju. Prvič, človek mora biti »rojen iz vode in Duha« (Jn 3,5). Potrebuje duhovno preporod in ne more priti od njega samega: to je Božji dar. Čeprav je Duh neviden, Sveti Duh jasno vpliva na naše življenje (v. 8).

Jezus tudi uči: »Kdor je žejen, naj pride k meni in naj pije. Kdor vame veruje, bodo, kakor pravi Sveto pismo, iz njega pritekli potoki žive vode« (Jn 7-37). Janez temu takoj sledi z razlago: »To pa je rekel o Duhu, ki naj bi ga prejeli tisti, ki verujejo vanj ...« (v. 38). Sveti Duh poteši notranjo žejo. Daje nam odnos z Bogom, za katerega smo bili ustvarjeni. Ko pridemo k Jezusu, prejmemo Duha in Duh lahko napolni naša življenja.

Kajti do takrat, pravi Janez, Duh ni bil razlit vsepovsod: Duha »še ni bilo; zakaj Jezus še ni bil poveličan« (v. 39). Duh je napolnil posamezne moške in ženske že pred Jezusom, vendar je kmalu prišel na nov, močnejši način – na binkošti. Duh se zdaj izliva kolektivno, ne samo posamično. Vsak, ki je od Boga »poklican« in je krščen, ga sprejme (Apd 2,38-39.).

Jezus je obljubil, da bodo njegovi učenci prejeli Duha resnice in da bo ta Duh živel v njih (Jn 1 Kor4,16-18). To je sinonim za Jezusa, ki prihaja k svojim učencem (v. 18), ker je tako Jezusov duh kot tudi Očetov duh - poslan tako od Jezusa kot od Očeta (Janez 15,26). Duh naredi Jezusa dostopnega vsem in nadaljuje njegovo delo.

Po Jezusovi besedi naj bi Duh »učence učil vsega« in »jih spomnil na vse, kar sem vam rekel« (Jn 14,26). Duh jih je učil stvari, ki jih pred Jezusovim vstajenjem niso mogli razumeti6,12-13.).

Duh priča o Jezusu (Janez 15,26; 16,14). Ne širi samega sebe, ampak vodi ljudi k Jezusu Kristusu in k Očetu. Ne govori »od sebe«, ampak le tako, kot hoče Oče (Jn 16,13). In ker lahko Duh prebiva v milijonih ljudi, je dobiček za nas, da se je Jezus povzpel v nebesa in nam poslal Duha (Janez 16:7).

Duh deluje pri evangelizaciji; Svetu razlaga njegov greh, krivdo, potrebo po pravičnosti in zanesljivem prihodu sodbe (vv. 8-10). Sveti Duh navaja ljudi na Jezusa kot na tistega, ki odkupi vso krivdo in je vir pravičnosti.

Duh in cerkev

Janez Krstnik je prerokoval, da bo Jezus krščeval ljudi »s Svetim Duhom« (Marko 1,8). To se je zgodilo po njegovem vstajenju na binkoštni dan, ko je Duh čudežno oživljal učence (Apostolska dela 2). Del čudeža je bilo tudi to, da so ljudje slišali učence govoriti v tujih jezikih (v. 6). Podobni čudeži so se večkrat zgodili, ko je Cerkev rasla in se širila (Apd 10,44-46; 1.9,1-6). Kot zgodovinar Lukas poroča tako o nenavadnih kot tipičnih dogodkih. Nič ne kaže, da so se ti čudeži zgodili vsem novim vernikom.

Pavel pravi, da so vsi verniki krščeni v eno telo s Svetim Duhom – Cerkvijo (1. Korinčanom 12,13). Sveti Duh je dan vsakemu, ki veruje (Rim 10,13; Galačani 3,14). S spremljajočim čudežem ali brez njega so vsi verniki krščeni s Svetim Duhom. Ni treba iskati čudeža kot posebnega, očitnega dokaza za to. Sveto pismo ne zahteva, da se vsak vernik prosi za krst od Svetega Duha. Namesto tega poziva vsakega vernika, naj se nenehno polni s Svetim Duhom (Efežanom 5,18) - pripravljen slediti vodstvu Duha. To je stalna dolžnost, ne enkraten dogodek.

Namesto da bi iskali čudež, bi morali iskati Boga in prepustiti Bogu odločitev, ali se bo čudež zgodil ali ne. Pavel pogosto ne opisuje Božje moči z izrazi, kot so čudeži, temveč z izrazi, ki izražajo notranjo moč: upanje, ljubezen, potrpežljivost in potrpežljivost, pripravljenost služiti, razumevanje, sposobnost trpljenja in pogum pri oznanjevanju (Rimljanom 1.5,13; 2. Korinčanom 12,9; Efežanom 3,7 u. 16-17; Kološani 1,11 in 28-29; 2. Timotej 1,7-8.).

Apostolska dela kažejo, da je bil Duh moč za rast Cerkve. Duh je dal učencem moč, da so pričevali o Jezusu (Apd 1,8). V njihovi pridigi jim je dal veliko moč prepričevanja (Apostolska dela 4,8 & 31; 6,10). Filipu je dal navodila in ga pozneje navdušil (Apd 8,29 in 39).

Duh je bil tisti, ki je spodbudil cerkev in postavil ljudi, da jo vodijo (Apd 9,31;
20,28). Govoril je s Petrom in cerkvijo v Antiohiji (Apd 10,19; 11,12; 13,2). Agabu je rekel, naj napoveduje lakoto, Pavlu pa naj vrže prekletstvo (Apd 11,28; 13,9-11). Pavla in Barnaba je vodil na njunih potovanjih (Apd 13,4; 16,6-7) in pomagala zboru apostolov v Jeruzalemu pri sprejemanju odločitev (1.5,28). Pavla je poslal v Jeruzalem in prerokoval, kaj se bo tam zgodilo (Apd 20,22:23-2; 1,11). Cerkev je obstajala in rasla samo zato, ker je v vernikih deloval Duh.

Duh in verniki danes

Bog Sveti Duh je globoko vpleten v življenja današnjih vernikov.

• Vodi nas k kesanju in nam daje novo življenje (Janez 16,8; 3,5-6.).
• Živi v nas, nas uči, vodi (1. Corinthians 2,10-13; Janez 14,16-17 & 26; Rimljani 8,14). Vodi nas po svetih spisih, po molitvi in ​​po drugih kristjanih.
• Je duh modrosti, ki nam pomaga, da z zaupanjem, ljubeznijo in preudarnostjo razmišljamo o prihajajočih odločitvah (Efežanom 1,17; 2. Timotej 1,7).
• Duh "obreže" naša srca, nas zapečati in posveti ter nas loči za Božji namen (Rimljanom 2,29; Efežanom 1,14).
• Prinaša v nas ljubezen in sad pravičnosti (Rim 5,5; Efežanom 5,9; Galačani 5,22-23.).
• Postavi nas v cerkev in nam pomaga spoznati, da smo Božji otroci (1. Korinčanom 12,13; Rimljani 8,14-16.).

Boga moramo častiti »v Božjem Duhu«, usmerjati svoje misli in namene k temu, kar želi Duh (Pismo Filipljanom 3,3; 2. Corinthians 3,6; Rimljani 7,6; 8,4-5). Trudimo se delati, kar hoče (Galačanom 6,8). Ko nas vodi Duh, nam daje življenje in mir (Rim 8,6). Omogoča nam dostop do Očeta (Efežanom 2,18). V naših slabostih nam stoji ob strani, nas »zastopa«, torej posreduje za nas pri Očetu (Rim. 8,26-27.).

Prav tako daje duhovne darove, tiste, ki izpolnjujejo pogoje za vodstvene položaje v cerkvi (Efežanom 4,11), v različne urade (Rimljanom 12,6-8) in nekaj talentov za izredne naloge (1. Korinčanom 12,4-11). Nihče nima vseh darov hkrati in nobeno darilo ni dano vsem brez razlikovanja (vv. 28–30). Vse darove, bodisi duhovne ali »naravne«, je treba uporabiti za skupno dobro in služiti vsej Cerkvi (1. Korinčanom 12,7; 14,12). Vsako darilo je pomembno (1. Korinčanom 12,22-26.).

Še vedno imamo le »prvine« Duha, prvo obljubo, ki nam v prihodnosti obeta veliko več (Rimljanom 8,23; 2. Corinthians 1,22; 5,5; Efežanom 1,13-14.).

Sveti Duh je Bog, ki deluje v našem življenju. Vse, kar Bog naredi, naredi Duh. Zato nas Pavel opominja: »Če živimo po Duhu, tudi hodimo po Duhu ... ne žalostite Svetega Duha ... ne gasite Duha« (Galačanom). 5,25; Efežanom 4,30; 1. 5,19). Zato pozorno poslušajmo, kaj govori duh. Ko govori, govori Bog.

Michael Morrison

Sveti Duh