utemeljitev

Opravičitev je dejanje Božje milosti v in po Jezusu Kristusu, po katerem je vernik opravičen v Božjih očeh. Tako je človeku po veri v Jezusa Kristusa podeljeno Božje odpuščanje in najde mir s svojim Gospodom in Odrešenikom. Kristus je potomec in stara zaveza je zastarela. V novi zavezi naš odnos z Bogom temelji na drugačni podlagi, temelji na drugačnem dogovoru. (Rimljanom 3:21-31; 4,1-8; 5,1.9; Galačani 2,16)

Utemeljitev z vero

Bog je Abrahama poklical iz Mezopotamije in njegovim potomcem obljubil, da jim bo dal kanaansko deželo. Ko je bil Abraham v kanaanski deželi, se je zgodilo, da je Abramu prišla Gospodova beseda v razodetju: Ne boj se, Abram! Jaz sem tvoj ščit in tvoje zelo veliko plačilo. Toda Abram je rekel: Gospod, moj Bog, kaj mi boš dal? Tja grem brez otrok in moj služabnik Eliezer iz Damaska ​​bo podedoval mojo hišo ... Nisi mi dal potomstva; in glej, eden od mojih služabnikov bo moja dediščina. In glej, Gospod mu je rekel: On ne bo tvoja dediščina, ampak tisti, ki bo prišel iz tvojega telesa, bo tvoja dediščina. In velel mu je, da gre ven, in rekel: Poglej v nebo in preštej zvezde; jih lahko prešteješ In mu rekel: Tvoji potomci bodo tako številni.1. Mojzes 15,1-5.).

To je bila fenomenalna obljuba. Še bolj osupljivo pa je, kar beremo v 6. vrstici: »Abram je verjel Gospodu in to mu je štel v pravičnost.« To je pomembna izjava o opravičenju po veri. Abraham je veljal za pravičnega na podlagi vere. Apostol Pavel to idejo nadalje razvija v Rimljanom 4 in Galatom 3.

Kristjani podedujejo Abrahamove obljube na podlagi vere – in zakoni, dani Mojzesu, teh obljub preprosto ne morejo razveljaviti. To načelo se uporablja v Poslanci Galatom 3,17 učil. To je še posebej pomemben odsek.

Vera, ne zakon

V Galačanom je Pavel nasprotoval zakoniti herezi. V Galačanih 3,2 postavlja vprašanje:
"To hočem vedeti samo od tebe: ​​Ali si prejel Duha po delih postave ali po oznanjevanju vere?"

Podobno vprašanje postavlja v 5. vrstici: "Torej tisti, ki vam daje Duha in dela to med vami, ali to dela z deli postave ali z oznanjevanjem vere?"
 

Pavel v vrsticah 6-7 pravi: »Tako je bilo z Abrahamom: verjel je Bogu in to se mu je štelo v pravičnost. Vedite torej, da so tisti, ki so iz vere, Abrahamovi otroci,« navaja Pavel 1. Mojzes 15. Če imamo vero, smo Abrahamovi otroci. Podedujemo obljube, ki mu jih je dal Bog.

Bodite pozorni na verz 9: »Zato bodo tisti, ki so verni, blagoslovljeni z vero v Abrahama.« Vera prinaša blagoslove. Če pa se zanašamo na spoštovanje zakona, bomo obsojeni. Ker ne izpolnjujemo zahtev zakona. Toda Kristus nas je rešil tega. Umrl je za nas. Bodite pozorni na verz 14: "Odkupil nas je, da bi Abrahamov blagoslov prišel nad pogane v Kristusu Jezusu in da bi po veri prejeli obljubljenega Duha."

Nato v vrsticah 15–16 Pavel uporabi praktičen primer, da pove galacijskim kristjanom, da Mojzesova postava ne more preklicati obljub, danih Abrahamu: »Bratje, govoril bom po človeško: Človek vendar ne prekliči človekove volje, ko je potrjeno, niti mu ničesar ne dodati. Zdaj je obljuba dana Abrahamu in njegovemu semenu.«

Ta »potomec« [seme] je Jezus Kristus, vendar Jezus ni edini, ki je podedoval obljube, dane Abrahamu. Pavel poudarja, da te obljube dedujemo tudi kristjani. Če verujemo v Kristusa, smo Abrahamovi otroci in podedujemo obljube po Jezusu Kristusu.

Začasni zakon

Sedaj pridemo do 17. vrstice: "Tole mislim: Zaveza, ki jo je prej potrdil Bog, ni prekršena s postavo, ki je bila dana štiristo trideset let pozneje, da bi se obljuba izničila."

Zakon gore Sinaj ne more prekiniti zaveze z Abrahamom, ki je temeljila na veri v Božjo obljubo. To je tisto, kar Paul poudarja. Kristjani imamo odnos z Bogom, ki temelji na veri, ne na zakonu. Poslušnost je dobra, vendar ubogamo po novi zavezi, ne po stari. Pavel tukaj poudarja, da je bila Mojzesova postava – stara zaveza – začasna. Dodali so ga le do Kristusovega prihoda. To vidimo v 19. verzu: »Kaj je torej postava? Dodano je bilo zaradi grehov, dokler ne pride potomstvo, ki mu je dana obljuba.«

Kristus je potomstvo in stara zaveza je zastarela. V novi zavezi naš odnos z Bogom temelji na drugačni podlagi, ki temelji na drugačnem dogovoru.

Preberimo vrstice 24–26: »Postava je bila torej naša vzgojiteljica Kristusu, da bi bili opravičeni po veri. Ko pa je prišla vera, nismo več pod disciplino. Zakaj vsi ste Božji otroci po veri v Kristusa Jezusa.” Nismo pod zakoni stare zaveze.
 
Zdaj pa preidimo na verz 29: »Če ste Kristusovi, potem ste Abrahamovi otroci, dediči po obljubi.« Bistvo je, da kristjani prejmejo Svetega Duha na podlagi vere. Z vero smo opravičeni ali razglašeni za pravične pred Bogom po veri. Opravičeni smo na podlagi vere, ne na podlagi spoštovanja zakona in zagotovo ne na podlagi stare zaveze. Ko verjamemo Božji obljubi po Jezusu Kristusu, imamo pravi odnos z Bogom.

Z drugimi besedami, naš odnos z Bogom temelji na veri in obljubi, kot v Abrahamu. Zakoni, dodani Sinaju, ne morejo spremeniti obljube, dane Abrahamu, in ti zakoni ne morejo spremeniti obljube, dane vsem Abrahamovim otrokom. Ta zakonski paket je postal zastarel, ko je Kristus umrl in zdaj smo v novi zavezi.

Tudi obrezovanje, ki ga je Abraham prejel v znak svoje zaveze, ne more spremeniti prvotne obljube, ki temelji na veri. V Rimljanom 4 Pavel poudarja, da je njegova vera Abrahama razglasila za pravičnega in je zato postala sprejemljiva za Boga, ko je bil neobrezan. Vsaj 14 let pozneje je bilo odrejeno obrezovanje. Fizično obrezovanje za kristjane danes ni potrebno. Obrezovanje je zdaj stvar srca (Rimljanom 2,29).

Zakon ne more rešiti

Zakon nam ne more dati odrešenja. Vse, kar lahko storimo, je, da nas obsodi, ker smo vsi kršitelji zakonov. Bog je vedel vnaprej, da nihče ne more spoštovati zakona. Zakon nas opozarja na Kristusa. Zakon nam ne more dati zveličanja, vendar nam lahko pomaga videti potrebo po odrešitvi. Pomaga nam spoznati, da mora biti pravica dar, ne nekaj, kar lahko zaslužimo.

Recimo, da pride sodni dan in sodnik vas vpraša, zakaj naj vas pusti v njegovo domeno. Kako bi odgovorili? Bi rekli, da smo se držali določenih zakonov? Upam, da ne, ker bi lahko sodnik zlahka opozoril na zakone, ki jih nismo ohranili, grehe, ki smo jih nezavedno zagovarjali in nikoli obžalovali. Ne moremo reči, da smo bili dovolj dobri. Ne - vse kar lahko naredimo je prositi za milost. Imamo vero, da je Kristus umrl, da bi nas odkupil od vseh grehov. Umrl je, da nas osvobodi kazni. To je naša edina osnova za odrešitev.

Seveda nas vera pripelje do poslušnosti. Nova zaveza ima veliko lastnih ponudb. Jezus postavlja zahteve na naš čas, naša srca in naš denar. Jezus je odpravil številne zakone, vendar je tudi ponovno potrdil in učil nekatere od teh zakonov, da jih je treba ohraniti v duhu in ne zgolj površno. Pogledati moramo na Jezusova učenja in apostole, da bi videli, kako bi morala krščanska vera v našem življenju delovati v novi zavezi.

Kristus je umrl za nas, da bi lahko živeli zanj. Osvobojeni smo ropstva greha, da postanemo sužnji pravičnosti. Mi smo poklicani drug drugemu, ne sami sebi. Kristus od nas zahteva vse, kar imamo in vse kar smo. Mi smo poklicani k poslušnosti - vendar smo rešeni z vero.

Opravljen z vero

To lahko vidimo v Rimljanom 3. V kratkem odlomku Pavel razloži načrt odrešenja. Poglejmo, kako ta odlomek potrjuje, kar smo videli v Galačanom. »... ker nihče ne more biti pravičen pred njim po delih postave. Kajti po postavi prihaja spoznanje greha. Zdaj pa se je brez postave razodela Božja pravičnost, ki jo izpričujejo postava in preroki« (vv. 20-21).

Sveti spisi iz Stare zaveze so napovedali odrešenje po milosti po veri v Jezusa Kristusa, in to ni z zakonom stare zaveze, ampak z vero. To je osnova Novozaveznih pogojev našega odnosa z Bogom skozi našega Odrešenika Jezusa Kristusa.

Pavel v vrsticah 22–24 nadaljuje: »Jaz pa govorim o pravičnosti pred Bogom, ki pride po veri v Jezusa Kristusa vsem, ki verujejo. Kajti tukaj ni nobene razlike: vsi so grešniki in nimajo slave, ki bi jo morali imeti pri Bogu, in so opravičeni brez zaslug po njegovi milosti z odrešenjem, ki je v Kristusu Jezusu.«

Ker je Jezus umrl za nas, smo lahko razglašeni za pravične. Bog opravičuje tiste, ki verujejo v Kristusa – in zato se nihče ne more pohvaliti, kako dobro izpolnjuje postavo. Pavel nadaljuje v 28. vrstici: "Torej menimo, da je človek opravičen brez del postave samo z vero."

To so globoke besede apostola Pavla. Jakob, tako kot Pavel, nas svari pred vsako tako imenovano veri, ki ignorira Božje zapovedi. Abrahamova vera ga je vodila, da je ubogal Boga (1. Mojzes 26,4-5). Pavel govori o resnični veri, takšni veri, ki vključuje zvestobo Kristusu, celostno pripravljenost, da bi mu sledili. A tudi takrat nas, pravi, rešuje vera, ne dela.

Pri Rimljanih 5,1-2 Pavel piše: »Ker smo bili opravičeni po veri, imamo mir z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu; po njem imamo tudi po veri dostop do te milosti, v kateri stojimo, in se veselimo v upanju na prihodnjo slavo, ki jo bo dal Bog.«

Z vero, imamo pravi odnos z Bogom. Mi smo njegovi prijatelji, ne njegovi sovražniki. Zato bomo na Sodni dan lahko stali pred njim. Imamo vero v obljubo, ki nam jo je dal Jezus Kristus. Paul razlaga v Römer 8,1-4 nadalje:

»Tako zdaj ni nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu. Kajti postava Duha, ki daje življenje v Kristusu Jezusu, vas je osvobodila postave greha in smrti. Česar namreč ni mogla storiti postava, ker je bila oslabljena zaradi mesa, je storil Bog: poslal je svojega Sina v podobi grešnega mesa in zaradi greha ter obsodil greh v mesu, da bi bila pravičnost, ki jo zahteva postava, v bi se izpolnilo za nas, ki zdaj ne živimo po mesu, ampak po Duhu."

Tako vidimo, da naš odnos z Bogom temelji na veri v Jezusa Kristusa. To je dogovor ali zaveza, ki jo je Bog sklenil z nami. Obljublja, da nas šteje za pravične, če imamo vero v njegovega sina. Zakon nas ne more spremeniti, Kristus pa lahko. Zakon nas obsoja na smrt, toda Kristus nam obljublja življenje. Zakon nas ne more osvoboditi suženjstva greha, ampak Kristus lahko. Kristus nam daje svobodo, vendar ni svoboda, da smo zadovoljni - to je svoboda, da mu služimo.

Zaradi vere smo pripravljeni slediti svojemu Gospodu in Odrešeniku v vsem, kar nam je povedal. Vidimo jasne zapovedi, da ljubimo drug drugega, da zaupamo Jezusu Kristusu, da oznanjamo evangelij, delamo za enotnost v veri, da se zberemo kot cerkev, da gradimo drug drugega v veri, delamo dobra dela služenja, čisto in moralno. Voditi življenje, živeti mirno in odpuščati tistim, ki nam narobe storijo.

Te nove zapovedi so izziv. Vzamejo ves naš čas. Vsi naši dnevi so posvečeni služenju Jezusu Kristusu. Moramo biti vztrajni pri opravljanju njegovega dela in to ni široko in enostavno. To je težka in zahtevna naloga, nekaj, kar je nekaj, kar so nekateri pripravljeni storiti.

Poudariti je treba tudi, da nas naša vera ne more rešiti – Bog nas ne sprejema na podlagi kakovosti naše vere, temveč po veri in zvestobi svojega Sina Jezusa Kristusa. Naša vera ne bo nikoli dosegla tistega, kar bi »morala« biti – vendar nas ne odrešuje mera naše vere, temveč zaupanje v Kristusa, ki ima dovolj vere za vse nas.

Joseph Tkach

utemeljitev