Revščina in velikodušnost

V drugem Pavlovem pismu Korinčanom je odlično ponazoril, kako se čudovit dar veselja na praktične načine dotika življenja vernikov. "A mi vam, dragi bratje, razkrivamo Božjo milost, ki je bila dana v cerkvah v Makedoniji" (2 Kor. 8,1). Pavel ni dal le nepomembnega poročila – želel je, da bi se bratje iz Korinta odzvali na Božjo milost na podoben način kot solunska cerkev. Želel jim je opisati pravilen in ploden odgovor na Božjo velikodušnost. Pavel ugotavlja, da so imeli Makedonci »veliko stisko« in da so bili »zelo revni« – vendar so imeli tudi »obilno veselje« (2. verz). Njeno veselje ni izviralo iz evangelija zdravja in blaginje. Njihovo veliko veselje ni bilo od tega, da so imeli veliko denarja in blaga, ampak od tega, da so imeli zelo malo!

Njena reakcija razkrije nekaj »tujnega«, nekaj nadnaravnega, nekaj, kar je povsem zunaj naravnega sveta sebičnega človeštva, nekaj, česar ni mogoče razložiti z vrednotami tega sveta: »Njena radost je bila namreč neizmerna, ko je bila dokazana z veliko stisko in čeprav so bili zelo revni, a so dajali obilno z vso iskrenostjo« (v. 2). To je čudovito! Združite revščino in veselje in kaj dobite? Obilno dajanje! To ni bilo njihovo dajanje na podlagi odstotkov. »Kajti po svojih najboljših močeh, pričam, in celo preko svojih moči so dajali zastonj« (3. verz). Dali so več, kot je bilo "razumno". Požrtvovalno so dajali. No, kot da to ne bi bilo dovolj, "in z veliko prepričljivosti so nas prosili, da bi nam lahko pomagali v korist in občestvo služenja svetim" (4. verz). V svoji revščini so prosili Pavla za priložnost, da bi dali več, kot je razumno!

Tako je Božja milost delala v zvestih v Makedoniji. To je bilo pričevanje njene velike vere v Jezusa Kristusa. To je bilo pričevanje njihove ljubezni do drugih ljudi, ki jih je obdaril Duh - pričevanje, ki ga je Pavel želel, da so Korinčani vedeli in posnemali. In to je tudi nekaj za nas danes, če bomo lahko dovolili, da Sveti Duh deluje neovirano v nas.

Najprej Gospod

Zakaj so Makedonci naredili nekaj, kar "ni od tega sveta"? Pavel pravi: »...toda dali so se najprej Gospodu, potem pa nam po Božji volji« (v. 5). To so storili v službi Gospodu. Njihova žrtev je bila najprej Gospodu. To je bilo delo milosti, Božjega delovanja v njihovih življenjih, in ugotovili so, da so veseli, da to počnejo. Ko so se odzvali Svetemu Duhu v sebi, so vedeli, verjeli in ravnali tako, ker se življenje ne meri z obiljem materialnih stvari.

Ko beremo naprej v tem poglavju, vidimo, da je Pavel želel, da bi Korinčani storili enako: »Tako smo prepričali Tita, da naj zdaj, kot je že začel, dokonča to korist tudi med vami. Kakor pa si bogat v vsem, v veri, v besedi in v znanju in v vsej marljivosti in ljubezni, ki smo ju vzbujali v tebi, tako tudi obilno daj to dobroto« (vv. 6-7).

Korinčani so se hvalili o svojem duhovnem bogastvu. Imeli so veliko za dati, vendar niso dali! Pavel je želel, da se odlikujejo v velikodušnosti, ker je to izraz božanske ljubezni in ljubezen je najpomembnejša stvar.

In vendar Paul ve, da ne glede na to, koliko lahko človek da, zanj ne koristi, če je odnos bolj zamerljiv kot velikodušen (1. Korinčanom 13,3). Korinčanov torej ne želi prestrašiti, da bi nejevoljno dajali, ampak želi nanje pritisniti, ker so bili Korinčani v svojem vedenju slabši in jim je bilo treba povedati, da je tako. »Tega ne rečem kot ukaz; ker pa so drugi tako goreči, preizkušam tudi vašo ljubezen, ali je prave vrste« (2 Kor. 8,8).

Jezus, naš srčni spodbujevalnik

Prave duhovnosti ne najdemo v stvareh, s katerimi so se hvalili Korinčani – meri se s popolnim merilom Jezusa Kristusa, ki je dal svoje življenje za vse. Zato Pavel predstavi držo Jezusa Kristusa kot teološki dokaz velikodušnosti, ki jo je želel videti v cerkvi v Korintu: »Saj poznate milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, da je bil, čeprav je bil bogat, zavoljo vas ubožen. da bi po njegovem uboštvu obogateli'« (v. 9).

Bogastvo, na katero se nanaša Pavel, ni fizično bogastvo. Naši zakladi so neskončno večji od fizičnih zakladov. So v nebesih, rezervirani za nas. Toda že zdaj lahko že dobimo okus teh večnih bogastev, če dovolimo, da Sveti Duh deluje v nas.

Zdaj Božji zvesti ljudje gredo skozi preizkušnje, celo revščino - a ker Jezus živi v nas, smo lahko bogati z velikodušnostjo. Lahko sebe presežemo v darovanju. Lahko gremo onkraj minimuma, kajti tudi zdaj lahko naša radost v Kristusu preplavi pomagati drugim.

Veliko bi lahko povedali o zgledu Jezusa, ki je pogosto govoril o pravilni uporabi bogastva. V tem odlomku ga Pavel povzema kot »uboštvo«. Jezus je bil zaradi nas pripravljen ubožati. Ko hodimo za njim, smo tudi poklicani, da zapustimo stvari tega sveta, živimo po drugačnih vrednotah in mu služimo s služenjem drugim.

Radost in velikodušnost

Pavel je nadaljeval s pozivom Korinčanom: »In v tem govorim, kar mislim; ker je to koristno za vas, ki ste lansko leto začeli ne le z delom, ampak tudi z željo. Sedaj pa tudi opravljaj delo, da boš nagnjen k temu, kar hočeš, tudi po tem, kar imaš« (vv. 10-11).

»Kajti če je dobra volja« – če obstaja odnos velikodušnosti – »je dobrodošla glede na to, kar človek ima, ne glede na to, česar nima« (v. 12). Pavel od Korinčanov ni zahteval toliko, kot so dali Makedonci. Makedonci so že dali presežek svojega premoženja; Pavel je preprosto prosil Korinčane, naj dajo po svojih zmožnostih – a glavno je, da je želel, da je radodarno dajanje prostovoljno.

Pavel nadaljuje z nekaterimi opomini v 9. poglavju: »Vem namreč za vašo dobro voljo, ki jo hvalim do vas med Makedonci, ko pravim: ‚Ahaja je bila pripravljena lani! In tvoj zgled je spodbudil največje število« (v. 2).

Tako kot je Pavel uporabil primer Makedoncev, da bi spodbudil Korinčane k velikodušnosti, je prej uporabil primer Korintovcev, da je spodbudil Makedonce, očitno z velikim uspehom. Makedonci so bili tako velikodušni, da je Pavel spoznal, da so Korinčani lahko storili veliko več, kot so to storili prej. Toda v Makedoniji se je hvalil, da so Korinčani radodarni. Zdaj je hotel Corinthians, da ga dokončajo. Spet želi spodbuditi. Hoče pod pritiskom, vendar želi, da se žrtev da prostovoljno.

»Toda poslal sem brate, da ne bo naše hvalisanje o tebi v tej zadevi zaman in da boš pripravljen, kakor sem rekel o tebi, razen če pridejo tisti iz Makedonije z menoj in te najdejo nepripravljenega, , da ne rečem, da vas je sram tega našega zaupanja. Zato sem menil, da je potrebno spodbuditi brate, naj gredo k vam, da vnaprej pripravijo darilo, ki ste ga napovedali, da bo pripravljeno kot darilo blagoslova in ne pohlepa« (vv. 3-5).

Nato sledi verz, ki smo ga že večkrat slišali. »Vsakdo, kakor se je v svojem srcu odločil, ne z neradom ali s prisilo; kajti Bog ljubi veselega darovalca« (v. 7). Ta sreča ne pomeni veseljačenja ali smeha – pomeni, da najdemo veselje v tem, da svoje dobrine delimo z drugimi, ker je Kristus v nas. Zaradi dajanja se počutimo dobro. Ljubezen in milost delujeta v naših srcih tako, da življenje dajanja postopoma postane za nas večje veselje.

Večji blagoslov

V tem odlomku Pavel govori tudi o nagradah. Če dajemo zastonj in velikodušno, potem nam bo dal tudi Bog. Pavel se ne boji spomniti Korinčanov: »Bog pa more narediti, da se med vami pomnoži vsa milost, da bi imeli vedno v vsem obilo in se obilovali v vsakem dobrem delu« (v. 8).

Pavel obljublja, da bo Bog do nas velikodušen. Včasih nam Bog daje materialne stvari, vendar Pavel o tem ne govori. Govori o milosti - ne o milosti odpuščanja (to čudovito milost prejemamo po veri v Kristusa, ne po delih velikodušnosti) - Pavel govori o mnogih drugih vrstah milosti, ki jih lahko da Bog.

Če Bog daje ekstra milost cerkvam v Makedoniji, so imeli manj denarja kot prej - ampak veliko več veselja! Vsaka razumna oseba, če bi morala izbrati, bi raje imela revščino z veseljem kot bogastvom brez veselja. Radost je večji blagoslov in Bog nam daje večji blagoslov. Nekateri kristjani celo dobijo oboje - vendar imajo tudi odgovornost, da uporabijo oboje za služenje drugim.

Pavel nato citira iz Stare zaveze: »Raztrosil je in dal ubogim« (9. verz). O kakšnih darilih govori? »Njegova pravičnost traja na veke«. Dar pravičnosti jih vse pretehta. Dar, da smo pravični v Božjih očeh – to je dar, ki traja večno.

Bog nagrajuje radodarno srce

»Kdor pa daje seme sejalcu in kruh za jed, bo tudi vam dal seme in ga pomnožil ter dal rasti sadove vaše pravičnosti« (v. 10). Ta zadnji stavek o žetvi pravičnosti nam pokaže, da Pavel uporablja podobe. Ne obljublja dobesednih semen, vendar pravi, da Bog nagrajuje velikodušne ljudi. Daje jim, da lahko dajo več.

On bo dal več osebi, ki uporablja Božje darove, da služi. Včasih se vrne na enak način, žito z žitom, denar z denarjem, vendar ne vedno. Včasih nas blagoslovi v zameno za žrtveno dajanje z neizmerno radostjo. Vedno daje najboljše.

Pavel je rekel, da bodo Korinčani imeli vse, kar potrebujejo. Za kakšen namen? Da bi bili »bogati v vsakem dobrem delu«. Enako pravi v 12. vrstici: »Kajti služba tega zbiranja ne zadovoljuje le pomanjkanja svetih, ampak tudi obiluje v mnogih zahvalah Bogu.« Lahko bi rekli, da Božji darovi prihajajo s pogoji. Moramo jih uporabiti, ne pa jih skrivati ​​v omari.

Kdor je bogat, bo bogat z dobrimi deli. »Bogatim na tem svetu zapoveduj, naj ne bodo ponosni in ne upajo na negotovo bogastvo, ampak na Boga, ki nam ponuja vsega v izobilju, da uživamo; delati dobro, bogatiti z dobrimi deli, z veseljem dajati, pomagati« (1 Tim 6,17-18.).

Resnično življenje

Kakšna je nagrada za tako nenavadno vedenje za ljudi, ki se ne oklepajo bogastva kot nečesa, kar bi lahko prijeli, ampak ga rade volje razdajajo? »S tem si nabirajo zaklad za dober razlog za prihodnost, da bi lahko dojeli pravo življenje« (v. 19). Ko zaupamo Bogu, sprejmemo življenje, ki je pravo življenje.

Prijatelji, vera ni enostavno življenje. Nova zaveza nam ne obljublja udobnega življenja. Za našo naložbo ponuja neskončno več kot en milijon 1: 1 - vendar lahko v to začasno življenje vključi nekatere pomembne žrtve.

In vendar so tudi v tem življenju velike nagrade. Bog daje obilno milost na način (in v svoji neskončni modrosti), da ve, da je to najbolje za nas. V svojih preizkušnjah in blagoslovih mu lahko zaupamo svoje življenje. Lahko mu zaupamo vse stvari in ko naredimo svoje življenje, postane pričevanje vere.

Bog nas ima tako rad, da je poslal svojega sina, da umre za nas, tudi ko smo bili še grešniki in sovražniki. Ker nam je Bog že izkazal takšno ljubezen, smo lahko prepričani, da bo skrbel za nas, za naše dolgoročno dobro, zdaj, ko smo njegovi otroci in prijatelji. Ni nam treba skrbeti za "naš" denar.

Žetev zahvalnosti

Vrnimo se k 2. 9 Korinčanom 11 in upoštevajte, kaj Pavel uči Korinčane o njihovi finančni in materialni velikodušnosti. »Tako boš v vsem bogat, da boš dajal vso velikodušnost, ki deluje po nas v zahvalo Bogu. Kajti služba tega zbiranja ne zadovoljuje le potreb svetnikov, ampak tudi izjemno deluje v mnogih zahvaljevanju Bogu« (vrstice 12).

Pavel opominja Korinčane, da njihova velikodušnost ni le humanitarno prizadevanje – ima teološke rezultate. Ljudje bodo za to hvaležni Bogu, ker razumejo, da Bog deluje po ljudeh. Bog polaga na srce tistemu, ki daje, da daje. Tako se opravlja Božje delo. »Kajti v tej zvesti službi hvalijo Boga nad vašo poslušnostjo v izpovedovanju Kristusovega evangelija in nad preprostostjo vašega druženja z njimi in z vsemi« (vrstica 13). Na tej točki je več pomembnih točk. Prvič, Korinčani so se lahko dokazali s svojimi dejanji. S svojimi dejanji so pokazali, da je njihova vera pristna. Drugič, velikodušnost ne prinaša samo zahvale, ampak tudi zahvalo [hvalo] Bogu. To je oblika čaščenja. Tretjič, sprejetje evangelija milosti zahteva tudi določeno poslušnost in ta poslušnost vključuje delitev fizičnih virov.

Dati evangelij

Pavel je pisal o velikodušnem podajanju v okviru prizadevanj za ublažitev lakote. Toda isto načelo velja za finančna srečanja, ki jih imamo danes v Cerkvi, da podpremo evangelij in službo Cerkve. Še naprej podpiramo pomembno delo. Omogoča delavcem, ki oznanjajo evangelij, da živijo od evangelija, kakor tudi mi lahko razdelimo sredstva.

Bog še vedno nagrajuje velikodušnost. Še vedno obljublja zaklade v nebesih in večne užitke. Evangelij je še vedno zahteval naše finance. Naš odnos do denarja še vedno odraža naše verovanje v to, kar Bog počne zdaj in za vedno. Ljudje se bodo še vedno zahvaljevali in hvalili Boga za žrtve, ki jih prinašamo danes.

Dobili smo blagoslove od denarja, ki ga dajemo cerkvi - donacije nam pomagajo plačati najemnino za sejno sobo, za pastoralno oskrbo, za publikacije. Toda naše donacije pomagajo tudi drugim pri zagotavljanju druge literature, da zagotovijo prostor, kjer ljudje spoznajo skupnost vernikov, ki ljubijo grešnike; porabiti denar za skupino vernikov, ki ustvarjajo in vzdržujejo ozračje, v katerem se lahko nove obiskovalce poučuje o odrešitvi.

Teh ljudi (še) ne poznate, vendar vam bodo hvaležni - ali vsaj Bogu za vaše žrtve. To je res pomembno delo. Najpomembnejša stvar, ki jo lahko storimo v tem življenju, potem ko sprejmemo Kristusa za svojega Odrešenika, je pomagati pri rasti Božjega kraljestva in narediti razliko, tako da omogočimo Bogu, da deluje v našem življenju.

Rad bi končal s Pavlovimi besedami v vrsticah 14-15: »In v svoji molitvi za vas hrepenijo po vas zaradi velike Božje milosti nad vami. Ampak hvala Bogu za njegov neizrekljiv dar!«

Joseph Tkach

Revščina in velikodušnost