Kos po kos

Ko razmišljam o tem, da bi svoje srce dal Bogu, se sliši prelahko in včasih mislim, da si lahko olajšamo, kot je tudi. Rečemo: "Gospod, dajem ti svoje srce" in mislimo, da je to vse, kar je potrebno.

«Potem je zaklal žgalno daritev; in Aronovi sinovi so mu prinesli kri, in on je poškropil oltar vse okoli. In prinesli so mu žgalno daritev, kos za kosom, in glavo, in pustil jo je v dimu na oltarju«(3. Mose 9,12-13.).
Želim vam pokazati, da je ta verz vzporednica s kesanjem, ki si ga Bog želi tudi za nas.

Včasih, ko rečemo Gospodu, tukaj je moje srce, kot da ga vržemo pred njega. Tako ni mišljeno. Ko to storimo na ta način, je naše kesanje zelo zamegljeno in se zavestno ne odvračamo od grešnega dejanja. Na žar ne vržemo le kosa mesa, sicer ne bi bil enakomerno ocvrt. Enako je z našimi grešnimi srci, jasno moramo videti, od česa se obrniti.

Dali so mu žgalno daritev po delih, vključno z glavo, in vsak del je zažgal na oltarju. Želim se osredotočiti na dejstvo, da sta mu Aaronova sinova ponudbo po delih predstavila dva sinova. Niso vrgli cele zveri tja gor, ampak so na oltar položili določene koščke.

Upoštevajte, da sta Aronova sinova svojemu očetu del za koščkom podarila daritev. Zaklane živali niso kar cele položili na oltar. Enako moramo storiti s svojo žrtev, s svojim srcem. Namesto da rečemo: "Gospod, tukaj je moje srce," bi morali pred Boga položiti stvari, ki onesnažujejo naša srca. Gospod, dajem ti svoje govorice, dam ti svoje poželenje v svojem srcu, pustim ti svoje dvome. Ko tako začnemo izročati svoje srce Bogu, On to sprejme kot žrtev. Vse zlo v našem življenju se bo takrat spremenilo v pepel na oltarju, ki ga bo veter Duha razpihnil.

avtor Fraser Murdoch