Kristus je tu!

Ena od mojih najljubših zgodb je slavni ruski pisatelj Leo Tolstoj. Pisal je o vdovec čevljarja z imenom Martin, ki je eno noč sanjal, da bo Kristus naslednji dan obiskal njegovo delavnico. Martin se je globoko dotaknil in želel zagotoviti, da ne bi bil kot farizej, ki ni pozdravil Jezusa na vratih. Tako je vstal pred zoro, kuhal juho in začel skrbno opazovati ulico, ko je delal svoje delo. Želel je biti pripravljen, ko je prišel Jezus.

Kmalu po sončnem vzhodu je videl upokojenega vojaka, ki je lopov snega. Ko je stari veteran vrgel lopato na počitek in segreje, se je Martin soočil z njim in ga povabil, da sedi ob peči in pije vroč čaj. Martin je vojaku povedal o svojih sanjah, ki jih je imel sinoči, in o tem, kako je po smrti svojega mladega sina našel tolažbo pri branju evangelijev. Po več skodelicah čaja in po zaslišanju več zgodb o Jezusovi dobroti do ljudi, ki so bili v življenju v slabem duhu, je zapustil delavnico in se zahvalil Martinu za hranjenje telesa in duše.
Kasneje zjutraj se je pred trgovino ustavila slabo oblečena ženska, ki je bolje spakirala svojega kričečega otroka. Martin je šel skozi vrata in povabil žensko, naj pride, da bi lahko nahranila otroka blizu tople pečice. Ko je ugotovil, da nima kaj jesti, ji je dal juho, ki jo je pripravil, skupaj s plaščem in denarjem za šal.

V popoldanskem času se je stara prodajalecova žena z nekaj preostalimi jabolki ustavila v svoji košari čez cesto. Nosila je težko vrečo lesenih ostružkov na rami. Ko je poravnala košaro na podboju in zavila vrečo na drugo ramo, je fant z raztrgano kapo zagrabil jabolko in skušal z njim pobegniti. Ženska ga je ujela, želela ga je premagati in ga povleči na policijo, a Martin je zbežal iz delavnice in jo prosil, naj mu odpusti. Ko je ženska protestirala, jo je Martin spomnil na Jezusovo prispodobo o služabniku, ki mu je moj gospodar odpustil velik dolg, potem pa je odšel in zagrabil dolžnika ob ovratniku. Prisilil je fanta, da se opraviči. Moramo odpustiti vsem ljudem in še posebej nepremišljenim, je dejal Martin. Morda se je ženska pritožila nad tem mladim prevarantom, ki je že tako razvajen. Potem je na nama, starejšem, da jo bolje naučimo, je odgovoril Martin. Ženska se je strinjala in začela govoriti o svojih vnukih. Potem je pogledala krivca in rekla: Naj Bog gre z njim. Ko je vzela svojo torbo in se vrnila domov, se je fant pomaknil naprej in rekel: "Ne, naj ga nosim." Martin jih je opazoval, kako hodijo po ulici skupaj, nato pa se vrnejo k njegovemu delu. Kmalu je bilo temno, zato je prižgal svetilko, odložil orodje in očistil delavnico. Ko je sedel za branje Nove zaveze, je v temnem kotu videl številke in glas, ki je govoril: »Martin, Martin, me ne poznaš?« »Kdo si ti?« Je vprašal Martin.

To sem jaz, zašepetal sem glas, vidiš, jaz sem. Iz vogala je prišel stari vojak. Nasmehnil se je in nato izginil.

Jaz sem, znova zašepetal glas. Iz istega vogala je prišla ženska z otrokom. Nasmejali so se in odšli.

Jaz sem! Spet je zašepetal glas, stara ženska in fant, ki je ukradel jabolko, sta stopila iz kota. Nasmejali so se in izginili kot drugi.

Martin je bil presrečen. Sedel je s svojo Novo zavezo, ki se je sama odprla. Prebral je na vrhu strani:

»Ker sem bil lačen in si mi dal nekaj jesti. Bil sem žejen in dal si mi nekaj piti. Bil sem tujec in vzel si me k sebi.« »Kar koli ste storili enemu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste mi storili« (Matej 25,35 in 40).

Pravzaprav, kaj je bolj krščansko, kot da ljudem pokaže dobroto in prijaznost do ljudi okoli nas? Tako kot nas je Jezus ljubil in se daril za nas, po Svetem Duhu, nas privleče v svoje veselje in v ljubezen svojega življenja z Očetom in nas pooblasti, da njegovo ljubezen delimo z drugimi.

Joseph Tkach

Kristus je tu!