Audio
Kaj pomeni biti v Kristusu?
Stavek, ki smo ga že vsi slišali. Albert Schweitzer je opisal, da je biti v Kristusu glavna skrivnost nauka apostola Pavla. In Schweitzer je navsezadnje moral vedeti. Kot slavni teolog, glasbenik in pomemben misijonski zdravnik je bil Alzašan eden najvidnejših Nemcev 20. stoletja. Leta 1952 je prejel Nobelovo nagrado. Schweitzer v svoji knjigi Mistika apostola Pavla, objavljeni leta 1931, poudarja pomemben vidik, da krščansko življenje v Kristusu ni božja mistika, temveč, kot sam pravi, Kristusova mistika. Druge religije, vključno s preroki, vedeževalci ali filozofi, iščejo - v kakršni koli obliki - Boga. Toda Schweitzer je ugotovil, da imata za kristjana Pavla upanje in vsakdanje življenje bolj posebno in bolj določeno smer - novo življenje v Kristusu.
Pavel v svojih pismih uporablja besedno zvezo »v Kristusu« najmanj dvanajstkrat. Dober primer tega je poučen odlomek v 2. Corinthians 5,17: »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvar; staro je minilo, glej, novo je prišlo.« Navsezadnje Albert Schweitzer ni bil pravoverni kristjan, a malokdo je krščanskega duha prikazal bolj impresivno kot on. Misli apostola Pavla v zvezi s tem je povzel z naslednjimi besedami: »Zanj [Pavla] so verniki odrešeni s tem, da vstopijo v nadnaravno stanje v občestvu s Kristusom po skrivnostni smrti in vstajenju z njim že v naravnem času. dobe, v kateri bodo v Božjem kraljestvu. Po Kristusu smo odstranjeni s tega sveta in postavljeni v način bivanja Božjega kraljestva, čeprav se to še ni pojavilo ...« (Misticizem apostola Pavla, str. 369).
Upoštevajte, kako Schweitzer pokaže, da Pavel vidi dva vidika Kristusovega prihoda povezana v loku napetosti v zadnjem času – Božje kraljestvo v sedanjem življenju in njegovo dokončanje v prihodnjem življenju. Nekateri morda ne bodo odobravali kristjanov, ki hlastajo okoli izrazov, kot sta "misticizem" in "mistika Kristusa", in se na precej amaterski način ukvarjajo z Albertom Schweitzerjem; Nesporno pa je, da je bil Pavel nedvomno vizionar in mistik. Imel je več videnj in razodetij kot kateri koli član njegove cerkve (2. Korinčanom 12,1-7). Kako je vse to konkretno povezano in kako uskladiti z najpomembnejšim dogodkom v človeški zgodovini – vstajenjem Jezusa Kristusa?
Že nebo?
Če povem že od samega začetka, je tema misticizma pomembna za razumevanje tako zgovornih odlomkov, kot so Rimljani. 6,3-8 ključnega pomena: »Ali ne veste, da smo vsi, ki smo krščeni v Kristusa Jezusa, krščeni v njegovo smrt? S krstom smo z njim pokopani v smrt, da bi tako, kakor je bil Kristus obujen od mrtvih po Očetovi slavi, tudi mi hodili v novem življenju. Kajti če se mu pridružimo in mu postanemo podobni v njegovi smrti, mu bomo podobni tudi v vstajenju ... Če pa smo umrli s Kristusom, verujemo, da bomo tudi živeli z njim ...«
To je Paul, kakršnega poznamo. Vstajenje je videl kot temelj krščanskega učenja. Kristjani niso samo simbolično pokopani s Kristusom s krstom, ampak tudi simbolično delijo z njim vstajenje. A tu gre nekoliko dlje od zgolj simbolne vsebine. To ločeno teologiziranje gre z roko v roki z dobro pomočjo težke realnosti. Poglejte, kako je Pavel to temo obravnaval v svojem pismu Efežanom v 2. Poglavje 4, vrstice 6 se nadaljuje: »Toda Bog, ki je bogat z usmiljenjem, je v svoji veliki ljubezni ... oživil nas s Kristusom, ki smo bili mrtvi v grehih – po milosti ste bili odrešeni – in nas je obudil. z nami in nas postavil z nami v nebesa v Kristusu Jezusu.« Kako je bilo to? Preberite še enkrat: V Kristusu smo postavljeni v nebesa?
Kako je to mogoče? No, še enkrat, besede apostola Pavla tukaj niso mišljene dobesedno in konkretno, ampak so metaforičnega, celo mističnega pomena. Trdi, da lahko zaradi Božje moči, da podeli odrešitev, ki se kaže v Kristusovem vstajenju, zdaj uživamo sodelovanje v nebeškem kraljestvu, prebivališču Boga in Kristusa, po Svetem Duhu. To nam obljublja življenje »v Kristusu«, njegovo vstajenje in vnebohod. Biti »v Kristusu« omogoča vse to. Temu vpogledu bi lahko rekli princip vstajenja ali faktor vstajenja.
Faktor vstajenja
Še enkrat lahko samo s strahospoštovanjem gledamo na neizmerno spodbudo, ki izhaja iz vstajenja našega Gospoda in Odrešenika, saj se dobro zavedamo, da ne predstavlja le najpomembnejšega dogodka v zgodovini, ampak je tudi glavni motiv za vse, kar vernik počne v ta svet upa in pričakuje. »V Kristusu« je mističen izraz, ki pa z veliko globljim pomenom presega zgolj simbolni, bolj primerjalni značaj. Tesno je povezan z drugim mističnim izrazom "v nebesih".
Oglejte si pomembne pripombe o Efežanom nekaterih najbolj izjemnih biblijskih piscev 2,6 pred tvojimi očmi. V naslednjem Max Turner v The New Bible Commentary v različici 21. Stoletju: »Reči, da smo bili oživljeni s Kristusom, se zdi okrajšava za reči, da bomo vstali v novo življenje s Kristusom, in o tem lahko govorimo, kot da se je že zgodilo, ker je ključni dogodek [ Kristusovo] vstajenje je, prvič, v preteklosti, in drugič, mi že začenjamo biti deležni tega na novo ustvarjenega življenja skozi naše sedanje druženje z njim« (str. 1229).
S Kristusom smo seveda združeni po Svetem Duhu. Zato je miselni svet, ki stoji za temi izjemno vzvišenimi idejami, verniku dostopen samo po Svetem Duhu. Zdaj pa si oglejte komentar Francisa Foulkesa na Efežanom 2,6 v Tyndalovi Novi zavezi: »V Efežanom 1,3 je dejal apostol, da nas je Bog v Kristusu blagoslovil z vsemi duhovnimi blagoslovi v nebesih. Zdaj navaja, da je naše življenje zdaj tam, vzpostavljeno v nebeško oblast s Kristusom ... Zahvaljujoč Kristusovi zmagi nad grehom in smrtjo ter po njegovem povzdigovanju je bilo človeštvo dvignjeno iz najglobljega pekla v sama nebesa« (Calvin). Zdaj imamo državljanske pravice v nebesih (Filipljanom 3,20); in tam, brez omejitev in omejitev, ki jih postavlja svet ... je pravo življenje« (str. 82).
John Stott v svoji knjigi Sporočilo Efežanom govori o Efežanom 2,6 takole: »Kar pa nas preseneča, je dejstvo, da Pavel tukaj ne piše o Kristusu, ampak o nas. Ne potrjuje, da je Bog obudil, povzdignil in uvedel Kristusa v nebeško oblast, ampak da je nas povzdignil, povzdignil in postavil v nebeško oblast s Kristusom ... Ta zamisel o občestvu Božjega ljudstva s Kristusom je osnova novozaveznega krščanstva. Kot ljudstvo 'v Kristusu' [ima] novo solidarnost. Prav zares, na podlagi svojega občestva s Kristusom sodeluje pri njegovem vstajenju, vnebohodu in ustanovitvi.«
Z "institucijo" se Stott v teološkem smislu nanaša na Kristusovo sedanjo oblast nad vsem stvarstvom. Torej, po Stottovih besedah, vsa ta govorica o našem skupnem gospostvu s Kristusom ni "nesmiselna krščanska mistika". Namesto tega je pomemben del krščanskega misticizma in ga celo presega. Stott dodaja: "'V nebesih', nevidnem svetu duhovne resničnosti, kjer vladajo mogočni (3,10;6,12) in kjer Kristus vlada vsem (1,20), Bog je blagoslovil svoje ljudstvo v Kristusu (1,3) in ga postavil s Kristusom v nebeško oblast ... To je živo pričevanje, da nam je Kristus podaril novo življenje na eni strani in novo zmago na drugi strani. Bili smo mrtvi, a duhovno oživljeni in prebujeni. Bili smo v ujetništvu, vendar smo bili postavljeni v nebeško oblast.«
Max Turner ima prav. V teh besedah leži več kot samo simbolika - tako mistična, kot se zdi ta doktrina. To, kar Pavel tukaj razlaga, je pravi pomen, globlji pomen našega novega življenja v Kristusu. V tem kontekstu je treba izpostaviti vsaj tri vidike.
Praktični učinki
Prvič, kristjani so "tako tam", kar zadeva njihovo odrešenje. Tistim, ki so »v Kristusu«, grehe odpušča Kristus sam. Z njim delijo smrt, pogreb, vstajenje in vnebovzetje ter v nekem smislu že živijo z njim v nebeškem kraljestvu. Ta nauk naj ne služi kot idealistična vaba. Prvotno je nagovorila kristjane, ki živijo v najbolj grozljivih razmerah v skorumpiranih mestih brez tistih državljanskih in političnih pravic, ki se nam pogosto zdijo samoumevne. Smrt z rimskim mečem je bila za bralce apostola Pavla precej mogoča, če upoštevamo, da je večina ljudi tistega časa vseeno živela le 40 ali 45 let.
Tako Pavel opogumlja svoje bralce z drugo idejo, izposojeno iz temeljnega nauka in značilno za novo vero – Kristusovo vstajenje. Biti »v Kristusu« pomeni, da ko Bog gleda na nas, ne vidi naših grehov. Vidi Kristusa. Nobeno učenje nam ne more dati več upanja! V Pismu Kološanom 3,3 To je še enkrat poudarjeno: »Kajti umrl si in tvoje življenje je skrito s Kristusom v Bogu« (Zürich Bible).
Drugič, biti »v Kristusu« pomeni živeti kot kristjan v dveh različnih svetovih – tukaj in zdaj vsakdanje resničnosti in v »nevidnem svetu« duhovne resničnosti, kot ga imenuje Stott. To vpliva na to, kako vidimo ta svet. Zato bi morali voditi življenje, ki je pravično do teh dveh svetov, pri čemer je naša prva dolžnost zvestobe Božjemu kraljestvu in njegovim vrednotam, po drugi strani pa ne bi smeli biti tako zunajzemeljski, da ne bi služili zemeljskemu dobremu . To je hoja po vrvi in vsak kristjan potrebuje Božjo pomoč, da hodi po njej z zanesljivo oporo.
Tretjič, biti »v Kristusu« pomeni, da smo zmagoviti znaki Božje milosti. Če je nebeški Oče vse to naredil za nas, nam je tako rekoč že dal mesto v nebeškem kraljestvu, pomeni, da bi morali živeti kot Kristusovi veleposlaniki.
Francis Foulkes je to izrazil takole: »Kar apostol Pavel razume Božji namen za njegovo cerkev, sega daleč onkraj njega samega, odrešenja, razsvetljenja in novega stvarjenja posameznika, njegove enotnosti in učenstva, celo njegovega pričevanja do tega sveta. Nasprotno, cerkev naj vsemu stvarstvu pričuje o modrosti, ljubezni in milosti Boga v Kristusu« (str. 82).
Kako res. Biti »v Kristusu«, prejeti dar novega življenja v Kristusu, vedeti, da so naši grehi po njem skriti pred Bogom – vse to pomeni, da bi morali biti podobni Kristusu v naših odnosih s tistimi, s katerimi se družimo. Kristjani lahko hodimo po različnih poteh, a do ljudi, s katerimi živimo skupaj tukaj na zemlji, se srečujemo v Kristusovem duhu. Bog nam z Odrešenikovim vstajenjem ni dal znamenja svoje vsemogočnosti, da bi lahko hodili zaman z dvignjeno glavo, ampak vsak dan znova pričamo njegovo dobroto in s svojimi dobrimi deli znamenje njegovega obstoja in njegove brezmejne skrbi za vsakega človeka postavil ta globus. Kristusovo vstajenje in vnebohod pomembno vplivata na naš odnos do sveta. Izziv, s katerim se moramo soočiti, je živeti v skladu s tem ugledom 24 ur na dan.
Neil Earle
