Prvi mora biti zadnji!

Ko beremo Sveto pismo, se trudimo razumeti vse, kar je rekel Jezus. Stavek, ki se znova in znova pojavlja, je mogoče prebrati v Matejevem evangeliju: »Toda mnogi prvi bodo zadnji in zadnji bodo prvi« (Matej 19,30).

Zdi se, da Jezus vedno znova poskuša porušiti družbeni red, odpraviti status quo in daje kontroverzne izjave. Judje v prvem stoletju v Palestini so zelo dobro poznali Sveto pismo. Bodoči učenci so se po srečanju z Jezusom vrnili zmedeni in razburjeni. Jezusove besede jim nekako niso ustrezale. Takratni rabini so bili zelo cenjeni zaradi svojega bogastva, ki je veljalo za božji blagoslov. Ti so bili med »prvimi« na družbeni in verski lestvici.

Ob drugi priložnosti je Jezus svojim poslušalcem rekel: »Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sami pa boste izgnani! In prihajali bodo od vzhoda in od zahoda, od severa in od juga in sedli bodo za mizo v Božjem kraljestvu. In glej, so zadnji, ki bodo prvi; in tisti, ki so prvi, bodo zadnji« (Lk 13:28-30 Butcher Bible).

Marija, Jezusova mati, je po navdihu Svetega Duha rekla svoji sestrični Elizabeti: »Z močno roko je pokazal svojo moč; na štiri vetrove je razkropil tiste, katerih duh je ponosen in ošaben. S prestola je vrgel mogočne in povzdignil ponižne« (Lk 1,51-52 NGÜ). Morda je tukaj namig, da je ponos na seznamu grehov in gnusoba Bogu (Pregovori 6,16-19.).

V prvem stoletju Cerkve apostol Pavel potrjuje ta obraten vrstni red. Družbeno, politično in versko je bil Pavel med »prvimi«. Bil je rimski državljan s privilegijem impresivnega rodu. »Obrezan sem bil osmi dan, iz ljudstva Izraelovega, iz rodu Benjaminovega, Hebrejca iz Hebrejcev, farizeja po postavi« (Pismo Filipljanom). 3,5).

Pavel je bil poklican v Kristusovo službo v času, ko so bili drugi apostoli že izkušeni služabniki. Piše Korinčanom in citira preroka Izaija: »Uničil bom modrost modrih in zavrgel razum razuma ... Toda Bog je izbral, kar je neumno na svetu, da osramoti modre; in kar je šibko na svetu, je Bog izbral, da osramoti tisto, kar je močno (1. Corinthians 1,19 in 27).

Pavel istim ljudem pove, da se mu je vstali Kristus končno prikazal "kot prezgodnje rojstvo", potem ko se je ob drugi priložnosti prikazal Petru, 500 bratom, nato Jakobu in vsem apostolom. Še en namig? Bodo šibki in neumni osramotili modre in močne?

Bog je pogosto neposredno posegel v potek izraelske zgodovine in obrnil pričakovani vrstni red. Ezav je bil prvorojenec, Jakob pa je podedoval prvorojenstvo. Izmael je bil Abrahamov prvorojeni sin, vendar je prvorojenstvo dobil Izak. Ko je Jakob blagoslovil dva Jožefova sinova, je položil roke na mlajšega sina Efraima in ne na Manaseja. Prvi izraelski kralj Savel tako ni ubogal Boga, ko je vladal ljudstvu. Bog je izbral Davida, enega izmed Jesejevih sinov. David je pasel ovce na polju in morali so ga poklicati, da je sodeloval pri njegovem maziljenju. Kot najmlajši ni veljal za dostojnega kandidata za ta položaj. Spet je bil »mož po božjem srcu« izbran nad vsemi drugimi pomembnejšimi brati.

Jezus je imel veliko povedati o učiteljih postave in farizejih. Skoraj celotno 23. poglavje Matejevega evangelija je posvečeno njim. V sinagogi so imeli radi najboljše sedeže, veseli so bili pozdrava na trgih, možje so jih klicali rabi. Vse so naredili za odobravanje javnosti. Kmalu je sledila pomembna sprememba. »Jeruzalem, Jeruzalem ... Kolikokrat sem hotel tvoje otroke zbrati, kakor kokoš zbira svoje piščance pod peruti; in nisi hotela! Tvoja hiša ti bo ostala pusta« (Matej 23,37-38.).

Kaj pomeni, »Mogočne je vrgel s prestola in povzdignil ponižne?« Ne glede na blagoslove in darove, ki smo jih prejeli od Boga, ni razloga, da bi se hvalili s samim seboj! Ponos je zaznamoval začetek Satanovega padca in je usoden za nas ljudi. Ko nas enkrat prime, spremeni našo celotno perspektivo in odnos.

Farizeji, ki so ga poslušali, so obtožili Jezusa, da izganja demone v imenu Beelzebuba, princa demonov. Jezus ima zanimivo izjavo: »In kdor koli reče kaj zoper Sina človekovega, mu bo odpuščeno; Kdor pa bo govoril proti Svetemu Duhu, mu ne bo odpuščeno ne na tem ne na onem svetu« (Matej 1.2,32).

To izgleda kot končna sodba proti farizejem. Bili so priče toliko čudes. Odmaknili so se od Jezusa, čeprav je bil resničen in čudovit. Kot zadnjo možnost so ga prosili za znak. Je bil to greh proti Svetemu Duhu? Ali ji je še vedno mogoče odpuščanje? Kljub svojemu ponosu in srčnosti ljubi Jezusa in hoče, da se pokesa.

Kot vedno so bile izjeme. Nikodem je prišel k Jezusu ponoči, želel je razumeti več, a se je bal Sanhedrina, Sanhedrina (Janez 3,1). Kasneje je spremljal Jožefa iz Arimiteje, ko je polagal Jezusovo telo v grob. Gamaliel je farizeje posvaril, naj ne nasprotujejo oznanjevanju apostolov (Apd. 5,34).

Izključeno iz kraljestva?

V Razodetju 20,11 beremo o sodbi velikega belega prestola, pri čemer Jezus sodi »ostanku mrtvih«. Je možno, da ti ugledni izraelski učitelji, »prvi« v svoji takratni družbi, končno vidijo Jezusa, ki so ga križali zaradi tega, kar je v resnici bil? To je veliko boljši "znak"!

Hkrati so sami izključeni iz kraljestva. Vidijo ljudi z vzhoda in zahoda, na katere so gledali navzdol. Ljudje, ki nikoli niso imeli prednosti poznavanja svetih spisov, zdaj sedijo za mizo na veliki praznik v Božjem kraljestvu (Lk 13,29). Kaj bi lahko bilo bolj ponižujoče?

V Ezekielu 37 je znamenito "Polje kosti". Bog daje preroku grozljivo videnje. Suhe kosti se z "ropotajočim zvokom" zberejo in postanejo ljudje. Bog pove preroku, da so te kosti vsa Izraelova hiša (vključno s farizeji).

Pravijo: »Sin človekov, te kosti so vsa Izraelova hiša. Glej, zdaj pravijo: Naše kosti so se posušile in naše upanje je izgubljeno in naš konec je pri koncu« (Ezekiel 37,11). Toda Bog pravi: »Glejte, odprl bom vaše grobove in vas dvignil iz vaših grobov, moje ljudstvo, in vas pripeljal v deželo Izraelovo. In spoznali boste, da sem jaz Gospod, ko bom odprl vaše grobove in vas dvignil iz vaših grobov, moje ljudstvo. In dal vam bom svoj dih, da boste spet živeli, in vas bom postavil v vašo deželo, in spoznali boste, da sem jaz Gospod« (Ezekiel 37,12-14.).

Zakaj Bog postavlja mnoge, ki so prvi med zadnjimi, in zakaj zadnji postane prvi? Vemo, da Bog ljubi vse - prve, zadnje in vse, kar je vmes. Hoče odnos z vsemi nami. Neprecenljiv dar kesanja je mogoče dati le tistim, ki ponižno sprejemajo Božjo čudovito milost in popolno voljo.

Hilary Jacobs

Prvi mora biti zadnji!