Božje kraljestvo 1. del

Božje kraljestvo je bilo ves čas v središču velikega dela krščanskega učenja in prav je tako. To še posebej velja za 20. Stoletje je nastal spor. Soglasje je težko doseči zaradi širine in kompleksnosti bibličnega gradiva ter številnih teoloških tem, ki se z njim prekrivajo. Obstajajo tudi velike razlike v duhovnem odnosu, ki vodijo znanstvenike in pastorje in jih vodi do najrazličnejših sklepov.

V tej seriji 6 bom obravnaval osrednja vprašanja o Božjem kraljestvu, da bi okrepil svojo vero. Pri tem se opiram na znanje in perspektivo drugih, ki delijo isto zgodovinsko dokazano, običajno krščansko vero, ki jo izpovedujemo v Grace Communion International, vero, ki temelji na Svetem pismu in je osredotočena na Jezusa Kristusa. je. On je tisti, ki nas vodi v našem čaščenju troedinega Boga, Očeta, Sina in Svetega Duha. Ta inkarnacija, ki je osredotočena na vero in Trojica, z vso zanesljivostjo, ne bo mogla neposredno odgovoriti na katero koli vprašanje, ki bi lahko bilo na poti Božjega kraljestva. Vendar bo zagotovil trdne temelje in zanesljiv vodnik, ki nam bo omogočil biblijsko zvesto razumevanje.

V zadnjih 100 letih se je vse bolj strinjalo med tistimi, ki se ukvarjajo s preučevanjem Biblije, ki imajo enako temeljno teološko miselnost, kot je naša, glede ključnih vprašanj vere. Gre za resničnost in zanesljivost svetopisemskega razodetja, zdrav pristop k svetopisemski razlagi in temelje krščanskega razumevanja (doktrine) glede vprašanj, kot so božanskost Kristusa, Božja Trojica, osrednja vloga dela milosti Boga, kot je opisano v Kristusu, se izpolnjuje z močjo Svetega Duha in Božjega odrešitvenega dela v kontekstu zgodovine, tako da se lahko dokonča s svojim Bogom danim ciljem, koncem.

Če bi lahko plodno črpali iz naukov številnih učenjakov, sta dva svetovalca še posebej v pomoč pri pripravi neštetih svetopisemskih pričevanj o božjem kraljestvu v (koherentno) skladno celoto: George Ladd, ki piše z vidika biblijskih raziskav, in Thomas F. Torrance, ki s svojimi prispevki predstavlja teološko stališče. Seveda sta se ta dva učenjaka naučila od mnogih drugih in se nanje sklicujeta v svojem razmišljanju. Ogledali ste si obsežno svetopisemsko in teološko raziskovalno gradivo.

Pri tem so dali poudarek tistim spisom, ki ustrezajo zgoraj omenjenim osnovnim, svetopisemskim in teološkim premisam in ki odražajo najbolj dokončne, razumljive in celovite argumente glede Božjega kraljestva. S svoje strani bom obravnaval najpomembnejše vidike njihovih rezultatov, ki bodo pospešili našo rast in razumevanje vere.

Osrednji pomen Jezusa Kristusa

Ladd in Torrance sta bila poudarjena, da svetopisemsko razodetje nedvoumno identificira Božje kraljestvo z osebo in odrešilnim delom Jezusa Kristusa. On sam jo uteleša in uresničuje. Zakaj? Ker je kralj vsega stvarstva. V njegovem duhovnem delu kot posrednik med Bogom in stvarstvom je njegova kraljeva oblast združena z duhovniškimi in preroškimi elementi. Božje kraljestvo resnično obstaja z in po Jezusu Kristusu; saj kraljuje kjer koli je. Božje kraljestvo je njegovo kraljestvo. Jezus nam pravi: »Tvoje kraljestvo bom naredil za tvoje, kakor ga je moj Oče naredil zame, da bom jedel in pil za mojo mizo v mojem kraljestvu in da bom sedel na prestolih in sodil dvanajstim Izraelovim rodovom« (Luka 2 Cor2,29-30.).

Včasih Jezus razglasi, da je Božje kraljestvo njegovo. Pravi: »Moje kraljestvo ni od tega sveta« (Jn 18,36). Tako Božjega kraljestva ni mogoče razumeti ločeno od tega, kdo je Jezus in kaj je vse njegovo odrešilno delo. Vsaka razlaga Svetega pisma ali kakršen koli teološki povzetek eksegetskega gradiva, ki ne razlaga Božjega kraljestva na podlagi osebe in dela Jezusa Kristusa, se odmika od središča krščanskega nauka. Neizogibno bo prišla do drugačnih sklepov kot tisti, ki deluje iz tega središča življenja krščanske vere.

Kako se lahko iz tega središča življenja naučimo razumeti, kaj je Božje kraljestvo? Najprej naj omenimo, da je Jezus sam tisti, ki oznanja prihod Božjega kraljestva in to dejstvo naredi za vseobsegajočo temo svojega nauka (Marko 1,15). Z Jezusom se začne pravi obstoj kraljestva; on ne prinaša le sporočila o tej točki. Božje kraljestvo je mogoče izkusiti kjer koli je Jezus; kajti on je kralj. Božje kraljestvo resnično obstaja v živi prisotnosti in delovanju kralja Jezusa.

Od tega izhodišča vse, kar Jezus pravi in ​​počne, izraža značaj svojega kraljestva. Kraljevstvo, ki nam ga želi dati, je po značaju enako svojemu. Prenese nam nekakšen imperij v imperij, ki uteleša svoj značaj in usodo. Naše predstave o Božjem kraljestvu morajo zato biti skladne s tem, kdo je Jezus. To morate odražati v vseh njegovih vidikih. Treba jih je nositi na načine, ki nas opozarjajo na Njega z vsemi našimi čutili, tako da razumemo, da je to kraljestvo Njegovo. Pripada mu in ima svoj podpis povsod. Iz tega sledi, da je Božje kraljestvo predvsem o Kristusovem vladanju ali vladanju, ne pa, kot kažejo nekatere interpretacije, nebesna področja ali prostorski ali geografski prostor. Kjerkoli Kristusovo vladanje deluje po njegovi volji in usodi, je Božje kraljestvo.

Najprej in predvsem mora biti njegovo kraljestvo povezano z njegovo usodo kot Odrešenika in je tako povezano z njegovim zveličanjem s svojo inkarnacijo, spremembami, križanjem, vstajenjem, vstajevanjem in drugim prihodom. To pomeni, da njegove vladavine kot kralja ni mogoče razumeti kot ločeno od svojega dela kot razkrivalec in posrednik, kateremu je bil hkrati prerok in duhovnik. Vse te tri funkcije stare zaveze, kot so utelešene v Mojzesu, Aronu in Davidu, so v njem edinstveno povezane in realizirane.

Njegova vladavina in njegova volja sta podvrženi usodi priporočanja njegovega stvarjenja, njegovega klobuka in dobrote, to je, da ga vključimo v svojo zvestobo, druženje in sodelovanje, da nas spravi z Bogom skozi njegovo križanje. Konec koncev, če gremo pod njegov klobuk, delimo njegovo vladanje in uživamo v njegovem kraljestvu. In njegova vladavina nosi značilnosti Božje ljubezni, ki nam jo prinaša v Kristusu in zaupanja Svetega Duha, ki dela v nas. V ljubezni do Boga in v ljubezni, kot vidi sebe utelešeno v Jezusu, je to naše sodelovanje v njegovem kraljestvu. Božje kraljestvo se izraža v skupnosti, v ljudstvu, v cerkvi v zavezi z Bogom na podlagi Jezusa Kristusa in tako tudi med seboj v Gospodovem Duhu.

Toda taka ljubezen, ki jo izkušamo v skupnosti, kot smo deležni v Kristusu, izvira iz živega zaupanja (vere) v odrešujočega, živega Boga in njegovo gospostvo, ki se nenehno izvaja po Kristusu. Tako je vera v Jezusa Kristusa neločljivo povezana z vključitvijo v njegovo kraljestvo. To pa zato, ker Jezus ni le oznanjal, da se bo z njegovim bližajočim se prihodom približalo tudi Božje kraljestvo, ampak je tudi pozival k veri in zaupanju. Tako beremo: »Ko pa je bil Janez ujet, je Jezus prišel v Galilejo in oznanjal Božji evangelij, rekoč: »Čas se je izpolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju« (Mark 1,14-15). Vera v Božje kraljestvo je neločljivo povezana z vero v Jezusa Kristusa. Zaupati vanj v veri pomeni zanašati se na njegovo vladavino ali vladanje, njegovo skupnostno gradnjo kraljestva.

Ljubiti Jezusa in ljubiti Očeta z njim je ljubezen in zaupanje v vse manifestacije, ki se manifestirajo v njegovem kraljestvu.

Kraljeva vladavina Jezusa Kristusa

Jezus je kralj vseh kraljev, vlada vsemu vesolju. Niti en kotiček v celotnem kozmosu ni prizanesen njegove odrešilne moči. In tako oznanja, da mu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji (Matej 28,18), torej nad vsem stvarstvom. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj, kot pojasnjuje apostol Pavel (Kološanom 1,16).

Če ponovno pogledamo Božje obljube Izraelu, je Jezus Kristus »Kralj kraljev in Gospod gospodov« (Psalm 136,1-3; 1 Timotej 6,15; Rev. 19,16). Ima ravno moč prevlade, ki ga je vredna; on je tisti, po katerem je bilo vse ustvarjeno in ki s svojo močjo in voljo, ki daje življenje, vse prejme (Hebrejcem 1,2-3; Kološani 1,17).

Jasno bi moralo biti, da ta Jezus, gospodar vesolja, ne pozna enakopravnega, nobenega tekmeca, niti ustvarjanja niti neprecenljivega darilnega odrešenja. Medtem ko so bili drugi bojevniki, prevaranti in uzurpatorji, ki niso imeli niti moči niti volje, da bi ustvarili in oživili, je Jezus na kolena spravil vse sovražnike, ki so se uprli njegovi vladavini in jih zrušili. Kot posrednik svojega Očeta, ki ga je naredil meso, Božji Sin, na podlagi Svetega Duha, nasprotuje vsem, kar stoji na poti njegovemu dobro ustvarjenemu ustvarjanju in Vsemogočni usodi za vse bitje. Do te mere, da nasprotuje vsem silam, ki grozijo ali uničujejo njegovo dobro opravljeno stvaritev in odstopajo od svojih čudovitih ciljev, prinaša svojo ljubezen v to stvaritev. Če se ne bi boril s tistimi, ki jih želijo uničiti, ne bi bil Gospod, ki bi ga ljubil. Ta Jezus, s svojim nebeškim Očetom in Svetim Duhom, neusmiljeno nasprotuje vsakemu zlu, ki uničuje, izkrivlja in uničuje življenje in ljubezenske odnose, ki temeljijo na obhajanju, in med seboj in z ustvarjanjem. Da bi se izpolnil njegov prvotni, končni namen, ga morajo vse sile, ki se upirajo svoji vladavini in pravici, podrediti kesanju ali pa se izničijo. Zlo nima prihodnosti v Božjem kraljestvu.

Jezus torej vidi sebe, kot ga prikazujejo tudi priče Nove zaveze, kot zmagovalca, ki prinaša odrešenje, ki svoje ljudstvo osvobaja vsega zla in vseh sovražnikov. Osvobodi ujetnike (Lk 4,18; 2. Corinthians 2,14). Prestavi nas iz kraljestva teme v svoje kraljestvo svetlobe (Kološanom 1,13). »Izdal se je za naše grehe ... da bi nas rešil tega sedanjega hudobnega sveta po volji Boga, našega Očeta« (Galačanom). 1,4). Ravno v tem smislu je treba razumeti, da je Jezus »[...] premagal svet« (Jn 16,33). In s tem naredi »vse novo« (Razodetje 21,5; Matej 19,28). Kozmični obseg njegove vladavine in podrejanje vsega zla pod njegovo vladavino pričata onstran naše domišljije o čudežu njegove milostne kraljeve vladavine.

Gary Deddo

Božje kraljestvo (del 1)