Audio
Z zaupanjem pred prestolom
V pismu Hebrejcem 4,16 Piše: »Zato se z zaupanjem približajmo prestolu milosti, da bomo prejeli usmiljenje in našli milost v času stiske.« Pred mnogimi leti sem slišal pridigo o tem verzu. Pridigar ni bil zagovornik evangelija blaginje, vendar je bil zelo natančen glede prošnje Boga za stvari, ki jih želimo z zaupanjem in z dvignjeno glavo. Če so dobre za nas in tiste okoli nas, potem jih bo Bog uresničil.
Točno to sem naredil in veš kaj? Bog mi ni dal stvari, ki sem jih prosil. Zamislite si moje razočaranje! Moja vera je bila malce opraskan z njo, ker se mi je zdelo, da sem Bogu dala ogromen preskok vere, tako da sem mu nekaj vprašal z visoko glavo. Hkrati sem čutil, da me je moje nezaupanje v vse to preprečilo, da bi dobil tisto, kar sem prosil Boga za to. Ali se naše veroizpovedi začnejo rušiti, če nam Bog ne da tisto, kar si želimo, čeprav vemo, da bi bilo najbolje za nas in vse druge? Ali res vemo, kaj je najbolje za nas in vse ostale? Morda mislimo tako, toda v resnici tega ne vemo. Bog vidi vse in ve vse. Samo on ve, kaj je najboljše za vsakega od nas! Ali je res naše nezaupanje, ki preprečuje Božje delovanje? Kaj v resnici pomeni zaupati pred Božjim milostnim sedežem?
Ta odlomek ne govori o tem, da stojimo pred Bogom s takšno avtoriteto, kot jo poznamo – avtoriteto, ki je pogumna, odločna in predrzna. Nasprotno, verz nariše sliko o tem, kako naj bi izgledal naš intimni odnos z našim velikim duhovnikom, Jezusom Kristusom. Kristusa lahko nagovorimo neposredno in ne potrebujemo nobene druge osebe kot posrednika – nobenega duhovnika, duhovnika, guruja, jasnovidca ali angela. Ta neposredni stik je nekaj zelo posebnega. Za ljudi pred Kristusovo smrtjo ni bilo mogoče. V obdobju stare zaveze je bil veliki duhovnik posrednik med Bogom in človekom. Samo on je imel dostop do najsvetejšega kraja (Hebrejcem 9,7). To izredno mesto v tabernaklju je bilo posebno. Veljalo je, da je to kraj, kjer je na zemlji navzočnost Boga. Tkanina ali zavesa ga je ločevala od preostalega dela templja, kjer je bilo ljudem dovoljeno bivati.
Ko je Kristus umrl za naše grehe, se je zavesa raztrgala na dvoje7,50). Bog ne prebiva več v umetnem templju (Apd 1 Kor7,24). Pot do Boga Očeta ni več tempelj, ampak on in pogum. Jezusu lahko povemo, kako se počutimo. Ne gre za izražanje pogumnih vprašanj in prošenj, ki bi jih želeli izpolniti. Gre za poštenost in brez strahu. Gre za to, da izlijemo svoja srca tistim, ki nas razumejo, in da smo prepričani, da bodo naredili, kar je najbolje za nas. Pred njim prihajamo z zaupanjem in z dvignjenimi glavami, da bi našli milost in dobroto, ki nam bo pomagala v težkih časih. (Hebrejcem 4,16Predstavljajte si, da nam v molitvah ni več treba skrbeti za napačne besede, napačne čase ali napačno držo. Imamo velikega duhovnika, ki gleda samo v naša srca. Bog nas ne kaznuje. Želi, da razumemo, kako zelo nas ima rad! Ni naša vera ali njena odsotnost, temveč Božja zvestoba tista, ki daje smisel našim molitvam.
Predlogi za izvajanje
Ves dan se pogovarjaj z Bogom. Iskreno mu povej, kako si. Ko ste srečni, recite: »Bog, kako sem srečen. Hvala za dobre stvari v mojem življenju.” Ko ste žalostni, recite: »Bog, kako sem žalosten. Prosim, potolažite me.” Če niste prepričani in ne veste, kaj storiti, recite: »Bog, ne vem, kaj naj naredim. Prosim, pomagaj mi videti tvojo voljo v vsem, kar je pred nami.” Ko ste jezni, recite: »Gospod, tako sem jezen. Prosim, pomagaj mi, da ne bom rekel nečesa, kar bom kasneje obžaloval.« Prosi Boga, naj ti pomaga in mu zaupaj. Molite, da se zgodi Božja volja in ne njihova. V Jamesu 4,3 Pravi: »Prosite in ne prejmete ničesar, ker prosite s hudobnimi nameni, da bi to zapravili za svoje poželenje.« Če želite prejeti dobro, prosite za dobro. Čez dan preglejte svetopisemske verze ali pesmi.
avtor Barbara Dahlgren
