praksa molitve

Mnogi od vas vedo, ko potujem, da želim izraziti svoje pozdrave v lokalnem jeziku. Vesel sem, da presegam preprosto zdravo. Včasih pa me mečkanje ali subtilnost jezika zmede. Čeprav sem se z leti naučil nekaj besed v različnih jezikih in nekaj grščine in hebrejščine, angleščina ostaja jezik mojega srca. Torej je tudi jezik, v katerem molim.

Ko razmišljam o molitvi, se spominjam zgodbe. Bil je človek, ki je želel moliti, kolikor je mogel. Kot Žid se je zavedal, da tradicionalni judaizem poudarja molitev v hebrejščini. Kot nekvalificiran človek ni poznal hebrejskega jezika. Torej je naredil edino, kar je vedel. V molitvah je ponavljal hebrejsko abecedo. Rabin je slišal, kako moški moli, in ga vprašal, zakaj to počne. Človek je odgovoril: "Sveti, blagoslovljen, ve, kaj je v mojem srcu, dajem mu pisma in on skupaj postavlja besede."

Verjamem, da je Bog uslišal človekove molitve, kajti prva stvar, za katero Bog skrbi, je srce tistih, ki molijo. Besede so pomembne tudi zato, ker izražajo pomen povedanega. Bog, ki je El Shama (Bog, ki sliši, Psalm 17,6), sliši molitev v vseh jezikih in razume zapletenosti in nianse vsake molitve.

Ko beremo Biblijo v angleščini, je enostavno zamuditi nekaj razlik in odtenkov pomena, ki ga biblijski prvobitni jeziki prenašajo v hebrejščini, aramejščini in grščini. Na primer, hebrejska beseda Mitzwa se običajno prevede v angleško besedo bid. Toda iz te perspektive je človek nagnjen k temu, da vidi Boga kot strogega disciplinarja, ki upravlja obremenjujoča pravila. Toda Mitzvah priča, da Bog blagoslovi in privilegira svoj narod, ne obremenjen. Ko je Bog svojemu izbranemu ljudstvu dal svoj mitzvah, je najprej določil blagoslove, ki prinašajo poslušnost, v nasprotju s kletvami, ki izhajajo iz neposlušnosti. Bog je svojim ljudem povedal: "Želim, da živiš tako, da imaš življenje in blagoslovi druge." Izbrani ljudje so bili počaščeni in privilegirani biti v zavezi z Bogom in želijo služiti mu. Milostno je Bogu naročila, naj živi v tem odnosu z Bogom. S tega vidika odnosov se moramo lotiti tudi teme molitve.

Judaizem je hebrejsko Sveto pismo razlagal tako, da je bila formalna molitev potrebna trikrat na dan ter dodatno na soboto in praznike. Pred obroki in po preoblačenju, umivanju rok in prižiganju sveč so bile posebne molitve. Posebne molitve so bile tudi, ko je bilo videti kaj nenavadnega, veličastno mavrico ali druge izjemno lepe dogodke. Ko so se križale poti s kraljem ali drugimi honorarji ali ko so se zgodile velike tragedije, kot npr B. boj ali potres. Posebne molitve so bile, ko se je zgodilo kaj izjemno dobrega ali slabega. Molitve zvečer pred spanjem in zjutraj po vstajanju. Čeprav bi ta pristop k molitvi lahko postal obred ali nadloga, je bil namen omogočiti nenehno komunikacijo s Tistim, ki bdi nad svojim ljudstvom in ga blagoslavlja. Apostol Pavel je sprejel to namero, ko je bil v 1. Solunjani 5,17 Kristusov sledilec je opominjal: "Nikoli ne nehajte moliti". To pomeni živeti življenje z vestnim namenom pred Bogom, biti v Kristusu in se združiti z Njim v služenju.

Ta perspektiva odnosa ne pomeni, da bi se odrekli določenim časom molitve in se mu v molitvi ne približali strukturirano. Sodobnik mi je rekel: "Molim, ko čutim navdih." Drugi je rekel: "Molim, ko je to smiselno narediti." Mislim, da oba komentarja spregledata dejstvo, da je nenehna molitev izraz našega intimnega odnosa z Bogom v vsakdanjem življenju. To me spominja na Birkat HaMazon, eno najpomembnejših molitev v judovstvu, ki se izgovarja ob običajnih obrokih. Nanaša se na 5. Mose 8,10ki pravi: "Ko imaš obilo jesti, hvali Gospoda, svojega Boga, za dobro deželo, ki ti jo je dal." Ko uživam v okusnem obroku, sem lahko hvaležen Bogu, ki mi ga je dal. Povečanje naše zavesti Boga in Božje vloge v našem vsakdanjem življenju je eden od velikih namenov molitve.

Če molimo le takrat, ko se za to počutimo navdihnjeno, če že poznamo Božjo navzočnost, ne bomo povečali zavedanja o Bogu. Ponižnost in strahospoštovanje do Boga ne prideta k nam kar tako. To je še en razlog, da bi molitev postala vsakdanji del komunikacije z Bogom. Upoštevajte, da če želimo v tem življenju narediti kaj dobrega, moramo še naprej vaditi molitev, tudi če se nam ne zdi tako. To velja za molitev, pa tudi za šport ali obvladovanje glasbila, nenazadnje pa tudi za to, da postaneš dober pisatelj (in mnogi med vami veste, da pisanje ni ena mojih najljubših dejavnosti).

Pravoslavni duhovnik mi je nekoč povedal, da se po starem običaju med molitvijo pokriža. Prva stvar, ki jo naredi, ko se zbudi, je, da se zahvali, da živi še en dan v Kristusu. Pokriža se in konča molitev z besedami: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Nekateri pravijo, da je ta praksa nastala pod Jezusovo skrbjo kot nadomestilo za judovsko prakso nošenja filakterij. . Drugi pravijo, da je nastal po Jezusovem vstajenju. Z znamenjem križa je okrajšava za Jezusovo odkupno delo. Zagotovo vemo, da je bila to običajna praksa v letih 200 našega štetja. Tertulijan je takrat zapisal: " Pri vsem, česar se lotimo, naredimo na čelu znamenje križa. Kadarkoli vstopimo ali zapustimo kraj; preden se oblečemo; preden se kopamo; ko jemo; ko zvečer prižigamo lučke; preden gremo spat; ko se usedemo k branju; pred vsako nalogo si na čelo narišemo znamenje križa.«

Čeprav ne trdim, da moramo sprejeti kakšne posebne molitvene rituale, vključno s prekrižanjem, pozivam, da molimo redno, dosledno in neprenehoma. To nam daje veliko koristnih poti, da razločimo, kdo je Bog in kdo smo mi v odnosu do Njega, tako da lahko vedno molimo. Si lahko predstavljate, kako bi se naš odnos z Bogom poglobil, če bi razmišljali in častili Boga, ko se zjutraj zbudimo, ves dan in preden zaspimo? Tako ravnanje bo gotovo pomagalo, da bomo dan zavestno »prehodili« v mislih z Jezusom.

Nikoli ne nehajte moliti

Joseph Tkach

Predsednik GRACE COMMUNION INTERNATIONAL

PS: Prosim, združite se z mano in številnimi drugimi člani Kristusovega telesa v molitvi za ljubljene žrtev, ki so umrle v streljanju med molitvenim srečanjem v cerkvi Emanuel African Methodist Episcopal (AME) v centru Charlestona v Južni Karolini. . Devet naših krščanskih bratov in sester je bilo umorjenih. Ta sramotni, sovražni incident nam pretresljivo pokaže, da živimo v padlem svetu. Jasno nam pokaže, da imamo nalogo, da goreče molimo za končni prihod Božjega kraljestva in za drugi prihod Jezusa Kristusa. Naj vsi molimo v molitvi za družine, ki trpijo zaradi te tragične izgube. Molimo tudi za cerkev AME. Čudim se njihovemu odzivu, ki temelji na milosti. Ljubezen in odpuščanje sta se razkrila kot velikodušna sredi velike žalosti. Kakšno izjemno pričevanje evangelija!

Vključujemo tudi vse te ljudi v naše molitve in posredovanja, ki te dni trpijo zaradi človeškega nasilja, bolezni ali drugih potreb.

praksa molitve